Page 22 - Maša Vidmar, Vedenjske težave in učna uspešnost. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2017. Digitalna knjižnica, Dissertationes, 30
P. 22
vedenjske težave in učna uspešnost
denja pozunanjenja (Masten et al. 2005). Rezultati strukturnega modelira-
nja so pokazali, da vedenjska kompetentnost v otroštvu napoveduje učno
v mladostništvu; medtem ko učna in socialna kompetentnost vzdolžno ne
napovedujeta vedenjske.
A. S. Masten in drugi (2005) so na istem vzorcu udeležencev ugotav-
ljali vzdolžne odnose med učno uspešnostjo, pozunanjenjem in ponotra-
njenjem; slednji dve področji v prejšnji raziskavi (Masten et al. 1995) nista
bili vključeni na tak način. Udeležence so spremljali 20 let: prvič v po-
znem otroštvu in nato po sedmih, desetih in dvajsetih letih. Konstrukte
so ob vsakem merjenju večinoma ugotavljali z različnimi metodami in več
ocenjevalci (standardizirani preizkusi, šolske ocene, intervjuji, vprašalni-
ki; samoocena, starši in učiteljice). Težave pozunanjenja so vzdolžno nega-
tivno napovedovale učno uspešnost od poznega otroštva do prvega spre-
mljanja po sedmih letih, medtem ko učna uspešnost pri nobenem merjenju
ni vzdolžno napovedovala težav pozunanjenja. Je pa učna uspešnost v po-
znem mladostništvu pomembno negativno napovedovala težave ponotra-
njenja v zgodnji odraslosti, medtem ko obratno ni veljalo. Avtorji so zaklju-
čili, da pozunanjenje v poznem otroštvu napoveduje kasnejše težave (do
zgodnje odraslosti) na vseh treh preučevanih področjih, torej na področju
pozunanjenja, učne uspešnosti in posredno (preko učinka na učno uspeš-
nost) na področju ponotranjenja (tudi ob nadzoru inteligentnosti, staršev-
stva in socialno-ekonomskega položaja).
X. Chen in drugi (1997) so spremljali skupini 10- in 12-letnikov v četr-
tem oziroma šestem razredu in potem dve leti kasneje. Vrstniki in učiteljice
so ocenjevali njihovo socialno vedenje (vedenjske težave v smislu agresiv-
nosti-razdiralnosti ter socialne inhibicije-plašnosti-anksioznosti; socialno
kompetentnost v smislu družabnosti, asertivnosti, frustracijske tolerance,
spretnosti v vrstniških odnosih), poleg tega so raziskovalci ugotavljali spre-
jetost med vrstniki (preko sociometrične preizkušnje s pozitivnimi in ne-
gativnimi poimenovanji). Učno uspešnost so ugotavljali s pomočjo dosež-
kov na šolskih eksternih preverjanjih pri jeziku in matematiki. Rezultati
regresijskih analiz so pokazali, da učna uspešnost vzdolžno pomembno na-
poveduje socialno kompetentnost in sprejetost med vrstniki (ob upošte-
vanju stabilnosti kriterijev), ne pa tudi agresivnosti-razdiralnosti. Hkrati
pa socialna kompetentnost, sprejetost med vrstniki in agresivnost-razdi-
ralnost (slednja negativno) pomembno vzdolžno napovedujejo učno uspeš-
nost (ob upoštevanju stabilnosti učne uspešnosti). Avtorji niso našli po-
22
denja pozunanjenja (Masten et al. 2005). Rezultati strukturnega modelira-
nja so pokazali, da vedenjska kompetentnost v otroštvu napoveduje učno
v mladostništvu; medtem ko učna in socialna kompetentnost vzdolžno ne
napovedujeta vedenjske.
A. S. Masten in drugi (2005) so na istem vzorcu udeležencev ugotav-
ljali vzdolžne odnose med učno uspešnostjo, pozunanjenjem in ponotra-
njenjem; slednji dve področji v prejšnji raziskavi (Masten et al. 1995) nista
bili vključeni na tak način. Udeležence so spremljali 20 let: prvič v po-
znem otroštvu in nato po sedmih, desetih in dvajsetih letih. Konstrukte
so ob vsakem merjenju večinoma ugotavljali z različnimi metodami in več
ocenjevalci (standardizirani preizkusi, šolske ocene, intervjuji, vprašalni-
ki; samoocena, starši in učiteljice). Težave pozunanjenja so vzdolžno nega-
tivno napovedovale učno uspešnost od poznega otroštva do prvega spre-
mljanja po sedmih letih, medtem ko učna uspešnost pri nobenem merjenju
ni vzdolžno napovedovala težav pozunanjenja. Je pa učna uspešnost v po-
znem mladostništvu pomembno negativno napovedovala težave ponotra-
njenja v zgodnji odraslosti, medtem ko obratno ni veljalo. Avtorji so zaklju-
čili, da pozunanjenje v poznem otroštvu napoveduje kasnejše težave (do
zgodnje odraslosti) na vseh treh preučevanih področjih, torej na področju
pozunanjenja, učne uspešnosti in posredno (preko učinka na učno uspeš-
nost) na področju ponotranjenja (tudi ob nadzoru inteligentnosti, staršev-
stva in socialno-ekonomskega položaja).
X. Chen in drugi (1997) so spremljali skupini 10- in 12-letnikov v četr-
tem oziroma šestem razredu in potem dve leti kasneje. Vrstniki in učiteljice
so ocenjevali njihovo socialno vedenje (vedenjske težave v smislu agresiv-
nosti-razdiralnosti ter socialne inhibicije-plašnosti-anksioznosti; socialno
kompetentnost v smislu družabnosti, asertivnosti, frustracijske tolerance,
spretnosti v vrstniških odnosih), poleg tega so raziskovalci ugotavljali spre-
jetost med vrstniki (preko sociometrične preizkušnje s pozitivnimi in ne-
gativnimi poimenovanji). Učno uspešnost so ugotavljali s pomočjo dosež-
kov na šolskih eksternih preverjanjih pri jeziku in matematiki. Rezultati
regresijskih analiz so pokazali, da učna uspešnost vzdolžno pomembno na-
poveduje socialno kompetentnost in sprejetost med vrstniki (ob upošte-
vanju stabilnosti kriterijev), ne pa tudi agresivnosti-razdiralnosti. Hkrati
pa socialna kompetentnost, sprejetost med vrstniki in agresivnost-razdi-
ralnost (slednja negativno) pomembno vzdolžno napovedujejo učno uspeš-
nost (ob upoštevanju stabilnosti učne uspešnosti). Avtorji niso našli po-
22
