Page 19 - Maša Vidmar, Vedenjske težave in učna uspešnost. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2017. Digitalna knjižnica, Dissertationes, 30
P. 19
vedenjske težave in učna uspešnost: opr edelitev, vloga in napovedniki
izzivom in težavam, razmeroma dober nadzor nad negativnimi čustvi – ne
izraža razdražljivosti, vzkipljivosti, razburjenosti).
Značilnosti otrokove interakcije z vrstniki se na splošno odražajo
na treh bipolarnih dimenzijah njegovega vedenja, pri čemer pozitivni pol
predstavlja značilnosti socialne kompetentnosti, negativni pa značilnosti
vedenjskih težav: vključevanje – osamljenost, mirnost – agresivnost, pro-
socialnost – egoizem (LaFreniere et al. 2001). Dimenzija vključevanje – osa-
mljenost kaže stopnjo, do katere se otrok vede kot del vrstniške skupine
(npr. vključevanje v skupne dejavnosti z vrstniki, priljubljenost). Dimenzi-
ja mirnost – agresivnost predstavlja mero, do katere se otrok vede neagre-
sivno do drugih otrok, in sicer zlasti v konfliktnih situacijah (npr. dobri od-
nosi z vrstniki, iskanje prosocialnih rešitev sporov, odsotnost agresivnosti,
povzročanja škode vrstnikom ter uničevanja lastnine). Dimenzija prosoci-
alnost – egoizem kaže na sposobnost upoštevanja potreb in želja drugih v
skupini (npr. občutljivost na čustvena stanja drugih, pozornost in skrbnost
do njih, usmerjenost na predloge drugih, sprejemanje dejstva, da ne more
biti sam neprestano v središču pozornosti).
Individualne razlike v otrokovih interakcijah z odraslimi zasledimo
pri dimenzijah sodelovanje – nasprotovanje ter samostojnost – odvisnost
(LaFreniere et al. 2001), pri čemer pozitivni pol predstavlja značilnosti so-
cialne kompetentnosti, negativni pa značilnosti vedenjskih težav. Pri di-
menziji sodelovanje – nasprotovanje ocenjujemo stopnjo, do katere otrok
sodeluje v interakcijah z odraslimi (npr. vzpostavljanje pozitivnih, nekon-
fliktnih odnosov, spoštovanje avtoritete, ugodljivost, pripravljenost poma-
gati). Dimenzija samostojnost – odvisnost odraža razlike med otroki v sto-
pnji dosežene samostojnosti (npr. sposobnost delovanja z malo dodatnega
nadzora odraslih, samostojno reševanje težav, iskanje pozornosti in pomo-
či, kadar je to objektivno potrebno).
Otroci, pri katerih prevladuje vzorec relativne potrtosti, anksioznosti,
osamljenosti in odvisnosti, se razvijajo v smeri težavnega vedenja – po-
notranjenja težav; so boječi, potrti, nagnjeni k umiku iz socialnih situa-
cij, ne kažejo zanimanja za dejavnosti vrstnikov, težko delujejo brez stalnih
potrditev in pozornosti odraslih, hitro odnehajo pri soočenju s težavami
(LaFreniere et al. 2001). Otroci, pri katerih prevladuje vzorec jeze, agre-
sivnosti, egoizma in nasprotovanja, se prav tako razvijajo v smeri težavne-
ga vedenja, in sicer pozunanjenja težav; so agresivni, nasprotujejo avtorite-
ti, nadlegujejo vrstnike, hitro se razjezijo, motijo druge, na težave gledajo
le z lastne perspektive. M. Zupančič, A. Gril in T. Kavčič (2001) so ugotav-
19
izzivom in težavam, razmeroma dober nadzor nad negativnimi čustvi – ne
izraža razdražljivosti, vzkipljivosti, razburjenosti).
Značilnosti otrokove interakcije z vrstniki se na splošno odražajo
na treh bipolarnih dimenzijah njegovega vedenja, pri čemer pozitivni pol
predstavlja značilnosti socialne kompetentnosti, negativni pa značilnosti
vedenjskih težav: vključevanje – osamljenost, mirnost – agresivnost, pro-
socialnost – egoizem (LaFreniere et al. 2001). Dimenzija vključevanje – osa-
mljenost kaže stopnjo, do katere se otrok vede kot del vrstniške skupine
(npr. vključevanje v skupne dejavnosti z vrstniki, priljubljenost). Dimenzi-
ja mirnost – agresivnost predstavlja mero, do katere se otrok vede neagre-
sivno do drugih otrok, in sicer zlasti v konfliktnih situacijah (npr. dobri od-
nosi z vrstniki, iskanje prosocialnih rešitev sporov, odsotnost agresivnosti,
povzročanja škode vrstnikom ter uničevanja lastnine). Dimenzija prosoci-
alnost – egoizem kaže na sposobnost upoštevanja potreb in želja drugih v
skupini (npr. občutljivost na čustvena stanja drugih, pozornost in skrbnost
do njih, usmerjenost na predloge drugih, sprejemanje dejstva, da ne more
biti sam neprestano v središču pozornosti).
Individualne razlike v otrokovih interakcijah z odraslimi zasledimo
pri dimenzijah sodelovanje – nasprotovanje ter samostojnost – odvisnost
(LaFreniere et al. 2001), pri čemer pozitivni pol predstavlja značilnosti so-
cialne kompetentnosti, negativni pa značilnosti vedenjskih težav. Pri di-
menziji sodelovanje – nasprotovanje ocenjujemo stopnjo, do katere otrok
sodeluje v interakcijah z odraslimi (npr. vzpostavljanje pozitivnih, nekon-
fliktnih odnosov, spoštovanje avtoritete, ugodljivost, pripravljenost poma-
gati). Dimenzija samostojnost – odvisnost odraža razlike med otroki v sto-
pnji dosežene samostojnosti (npr. sposobnost delovanja z malo dodatnega
nadzora odraslih, samostojno reševanje težav, iskanje pozornosti in pomo-
či, kadar je to objektivno potrebno).
Otroci, pri katerih prevladuje vzorec relativne potrtosti, anksioznosti,
osamljenosti in odvisnosti, se razvijajo v smeri težavnega vedenja – po-
notranjenja težav; so boječi, potrti, nagnjeni k umiku iz socialnih situa-
cij, ne kažejo zanimanja za dejavnosti vrstnikov, težko delujejo brez stalnih
potrditev in pozornosti odraslih, hitro odnehajo pri soočenju s težavami
(LaFreniere et al. 2001). Otroci, pri katerih prevladuje vzorec jeze, agre-
sivnosti, egoizma in nasprotovanja, se prav tako razvijajo v smeri težavne-
ga vedenja, in sicer pozunanjenja težav; so agresivni, nasprotujejo avtorite-
ti, nadlegujejo vrstnike, hitro se razjezijo, motijo druge, na težave gledajo
le z lastne perspektive. M. Zupančič, A. Gril in T. Kavčič (2001) so ugotav-
19
