Page 17 - Maša Vidmar, Vedenjske težave in učna uspešnost. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2017. Digitalna knjižnica, Dissertationes, 30
P. 17
vedenjske težave in učna uspešnost: opr edelitev, vloga in napovedniki
redno opazujejo. Vrstniki o vedenjskih težavah najpogosteje poročajo pre-
ko ocenjevanja otrok na različnih vedenjih. Učiteljice in starši ga običajno
ocenujejo s pomočjo vprašalnikov ali intervjujev (npr. Masten et al. 1995).
V pričujoči raziskavi smo se pri opredelitvi vedenjskih težav opirali
predvsem na strukturo, kot jo prepoznamo z Vprašalnikom socialnega ve-
denja (LaFreniere, Dumas, Zupančič, Gril in Kavčič 2001); ti avtorji namreč
ugotavljajo, da lahko od starosti dveh let in pol otrokovo socialno vedenje
zanesljivo opišemo preko socialne kompetentnosti, vedenja ponotranjenja
in vedenja pozunanjenja. V raziskavi smo se osredotočili predvsem na sle-
dnji dve vrsti vedenja, torej na neklinične izraze dveh vrst težavnega vede-
nja (za raziskavo s socialno kompetentnostjo glej Vidmar 2011); oba vidika
smo ugotavljali s pomočjo ocen vzgojiteljic oziroma učiteljic. Spodaj so na-
vedene splošne opredelitve vedenja ponotranjenja in vedenja pozunanjenja,
za tem pa še specifične, kot jih navajajo LaFreniere in drugi (2001).
Vedenjske težave opredelimo kot nezaželena, neprilagojena in neustre-
zna vedenja, lahko bi rekli »neučinkovitost v socialnih interakcijah«. Razi-
skovalci so s pomočjo faktorsko-analitičnih metod ugotovili, da lahko ve-
denjske težave otrok klasificiramo v dve veliki skupini: (1) vedenjske težave
na spektru ponotranjenja in (2) vedenjske težave na spektru pozunanjenja;
obe vrsti vedenja se lahko nahajata na kontinuumu ali pa sta opredeljeni
kategorično, v smislu klinične diagnoze (Mullin in Hinshaw 2007). Poja-
vljanje težav na enem področju ne izključuje pojavljanja težav na drugem;
področji sta torej lahko pozitivno povezani (Mullin in Hinshaw 2007). Po-
notranjenje obsega depresivnost, anksioznost, preokupiranost s telesnimi
simptomi in socialni umik (Eisenberg, Hofer in Vaughan 2007; Mullin in
Hinshaw 2007). Pozunanjenje obsega hiperaktivnost, impulzivnost, težave
s pozornostjo, jezo, nasprotovanje, agresivnost, moteče in antisocialno ve-
denje (Hinshaw 1992; Mullin in Hinshaw 2007). Gre torej za široko katego-
rijo med seboj delno neodvisnih vedenj oziroma težav, od katerih se lahko
nekatere še nadalje diferencirajo (npr. neposredna/očitna – prikrita agre-
sivnost, proaktivna – reaktivna agresivnost); za vsako od njih pa veljajo ne-
koliko drugačni dejavniki tveganja, prognoza in povezanost z ostalimi po-
dročji razvoja (Mullin in Hinshaw 2007). Hinshaw (1992) v tem smislu pri
vedenju pozunanjenja loči dve glavni kategoriji: odkrenljivost–hiperaktiv-
nost in agresivnost–antisocialnost. V splošnem je vedenje pozunanjenja v
primerjavi z vedenjem ponotranjenja stabilnejše, ima manj ugodno prog-
nozo in je bolj odporno na različne vrste strokovnih obravnav (Hinshaw
1992), poleg tega pa je za okolico bolj moteče; verjetno lahko v tem tudi iš-
17
redno opazujejo. Vrstniki o vedenjskih težavah najpogosteje poročajo pre-
ko ocenjevanja otrok na različnih vedenjih. Učiteljice in starši ga običajno
ocenujejo s pomočjo vprašalnikov ali intervjujev (npr. Masten et al. 1995).
V pričujoči raziskavi smo se pri opredelitvi vedenjskih težav opirali
predvsem na strukturo, kot jo prepoznamo z Vprašalnikom socialnega ve-
denja (LaFreniere, Dumas, Zupančič, Gril in Kavčič 2001); ti avtorji namreč
ugotavljajo, da lahko od starosti dveh let in pol otrokovo socialno vedenje
zanesljivo opišemo preko socialne kompetentnosti, vedenja ponotranjenja
in vedenja pozunanjenja. V raziskavi smo se osredotočili predvsem na sle-
dnji dve vrsti vedenja, torej na neklinične izraze dveh vrst težavnega vede-
nja (za raziskavo s socialno kompetentnostjo glej Vidmar 2011); oba vidika
smo ugotavljali s pomočjo ocen vzgojiteljic oziroma učiteljic. Spodaj so na-
vedene splošne opredelitve vedenja ponotranjenja in vedenja pozunanjenja,
za tem pa še specifične, kot jih navajajo LaFreniere in drugi (2001).
Vedenjske težave opredelimo kot nezaželena, neprilagojena in neustre-
zna vedenja, lahko bi rekli »neučinkovitost v socialnih interakcijah«. Razi-
skovalci so s pomočjo faktorsko-analitičnih metod ugotovili, da lahko ve-
denjske težave otrok klasificiramo v dve veliki skupini: (1) vedenjske težave
na spektru ponotranjenja in (2) vedenjske težave na spektru pozunanjenja;
obe vrsti vedenja se lahko nahajata na kontinuumu ali pa sta opredeljeni
kategorično, v smislu klinične diagnoze (Mullin in Hinshaw 2007). Poja-
vljanje težav na enem področju ne izključuje pojavljanja težav na drugem;
področji sta torej lahko pozitivno povezani (Mullin in Hinshaw 2007). Po-
notranjenje obsega depresivnost, anksioznost, preokupiranost s telesnimi
simptomi in socialni umik (Eisenberg, Hofer in Vaughan 2007; Mullin in
Hinshaw 2007). Pozunanjenje obsega hiperaktivnost, impulzivnost, težave
s pozornostjo, jezo, nasprotovanje, agresivnost, moteče in antisocialno ve-
denje (Hinshaw 1992; Mullin in Hinshaw 2007). Gre torej za široko katego-
rijo med seboj delno neodvisnih vedenj oziroma težav, od katerih se lahko
nekatere še nadalje diferencirajo (npr. neposredna/očitna – prikrita agre-
sivnost, proaktivna – reaktivna agresivnost); za vsako od njih pa veljajo ne-
koliko drugačni dejavniki tveganja, prognoza in povezanost z ostalimi po-
dročji razvoja (Mullin in Hinshaw 2007). Hinshaw (1992) v tem smislu pri
vedenju pozunanjenja loči dve glavni kategoriji: odkrenljivost–hiperaktiv-
nost in agresivnost–antisocialnost. V splošnem je vedenje pozunanjenja v
primerjavi z vedenjem ponotranjenja stabilnejše, ima manj ugodno prog-
nozo in je bolj odporno na različne vrste strokovnih obravnav (Hinshaw
1992), poleg tega pa je za okolico bolj moteče; verjetno lahko v tem tudi iš-
17
