Page 129 - Maša Vidmar, Vedenjske težave in učna uspešnost. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2017. Digitalna knjižnica, Dissertationes, 30
P. 129
r azpr ava in implik acije
lih dveh označevalcev (jezikovnih in matematičnih kompetentnosti). Tak
konstrukt bi bil bolj homogen in bi meril izključno »spoznavne« oziroma
»učne« kompetentnosti.
(b) napovedniki vedenja ponotranjenja
Kot pomembna napovednika vedenja ponotranjenja sta se pokazala
otrokovo samouravnavanje in izobrazba mame, kar je skladno s hipotezo
5. Posreden učinek značilnosti mame in družinskega okolja (preko samo-
uravnavanja) ni bil pomemben, kar ni skladno s pričakovanji v hipotezi 5.
Otroci mam z višjo izobrazbo so po oceni vzgojiteljic v prvem razredu
kazali manj vedenjka ponotranjenja; bili so torej so bili manj potrti, zaskr-
bljeni, izolirani od vrstnikov in odvisni od učiteljice/vzgojiteljice. Velikost
koeficenta poti je bila majhna. Podobno poročata tudi M. Puklek in A. Gril
(1999); otroci staršev z nižjo izobrazbo (v primerjavi s srednjo in visoko izo-
brazbo) so bili v njuni razskavi ocenjeni kot bolj anksiozni tako v vrtcu kot
leto kasneje v šoli. Avtorici sta predlagali dve možni razlagi: (1) vedenjska
problematika in socialna prilagojenost otrok sta povezani s sociokulturnim
in ekonomskih okoljem, v katerem otrok živi ali (2) pa učiteljice in vzgojite-
ljice ugodneje ocenjujejo otroke staršev, ki imajo višji SEP.
Nadalje, je otrokovo samouravnavanje pomembno in nizko napove-
dovalo njegovo vedenje ponotranjenja. Ugotovili smo tudi, da so mamine
psihološke značilnosti pomembno prisevale k značilnostim njenega star-
ševstva, to pa k otrokovemu samouravnavanju, vendar je bil posredni uči-
nek značilnosti mame in starševstva na vedenje ponotranjenja nepomem-
ben. Rezultati so delno skladni z ugotovitvami Brodya in sodelavcev (1994;
2002; Kim in Brody 2005).
Starševstvo mam, ki so poročale o zdravih, ugodnih lastnih psiho-
loških značilnostih, je bilo za otrokov razvoj ugodnejše (vsaj v kontekstu
sodobne družbe) – v interakcijah z otroki so bile mame bolj avtoritativne,
bolj so spodbujale otrokov spoznavni razvoj, manj so uveljavljale moč in
bile manj neučinkovite pri nadzoru (v primerjavi z mamami, ki so poro-
čale o razmeroma nižji ravni optimizma, samospoštovanja, zadovoljstva
z življenjem in višji ravni depresivnih teženj); koeficient poti je bil visok
(delno tudi zaradi napake istega ocenjevalca). Brody in sodelavci (2002;
Kim in Brody 2005) so ugotavljali nekoliko drugačne značilnosti starše-
vstva (samoocena mame v smislu vpletenosti, podpore, spremljanja otro-
kovega življenja, razreševanja medsebojnih konfliktov, pogovorov med
mamo in otrokom). Isti avtorji (2002) so poročali, da model, v katerem
129
lih dveh označevalcev (jezikovnih in matematičnih kompetentnosti). Tak
konstrukt bi bil bolj homogen in bi meril izključno »spoznavne« oziroma
»učne« kompetentnosti.
(b) napovedniki vedenja ponotranjenja
Kot pomembna napovednika vedenja ponotranjenja sta se pokazala
otrokovo samouravnavanje in izobrazba mame, kar je skladno s hipotezo
5. Posreden učinek značilnosti mame in družinskega okolja (preko samo-
uravnavanja) ni bil pomemben, kar ni skladno s pričakovanji v hipotezi 5.
Otroci mam z višjo izobrazbo so po oceni vzgojiteljic v prvem razredu
kazali manj vedenjka ponotranjenja; bili so torej so bili manj potrti, zaskr-
bljeni, izolirani od vrstnikov in odvisni od učiteljice/vzgojiteljice. Velikost
koeficenta poti je bila majhna. Podobno poročata tudi M. Puklek in A. Gril
(1999); otroci staršev z nižjo izobrazbo (v primerjavi s srednjo in visoko izo-
brazbo) so bili v njuni razskavi ocenjeni kot bolj anksiozni tako v vrtcu kot
leto kasneje v šoli. Avtorici sta predlagali dve možni razlagi: (1) vedenjska
problematika in socialna prilagojenost otrok sta povezani s sociokulturnim
in ekonomskih okoljem, v katerem otrok živi ali (2) pa učiteljice in vzgojite-
ljice ugodneje ocenjujejo otroke staršev, ki imajo višji SEP.
Nadalje, je otrokovo samouravnavanje pomembno in nizko napove-
dovalo njegovo vedenje ponotranjenja. Ugotovili smo tudi, da so mamine
psihološke značilnosti pomembno prisevale k značilnostim njenega star-
ševstva, to pa k otrokovemu samouravnavanju, vendar je bil posredni uči-
nek značilnosti mame in starševstva na vedenje ponotranjenja nepomem-
ben. Rezultati so delno skladni z ugotovitvami Brodya in sodelavcev (1994;
2002; Kim in Brody 2005).
Starševstvo mam, ki so poročale o zdravih, ugodnih lastnih psiho-
loških značilnostih, je bilo za otrokov razvoj ugodnejše (vsaj v kontekstu
sodobne družbe) – v interakcijah z otroki so bile mame bolj avtoritativne,
bolj so spodbujale otrokov spoznavni razvoj, manj so uveljavljale moč in
bile manj neučinkovite pri nadzoru (v primerjavi z mamami, ki so poro-
čale o razmeroma nižji ravni optimizma, samospoštovanja, zadovoljstva
z življenjem in višji ravni depresivnih teženj); koeficient poti je bil visok
(delno tudi zaradi napake istega ocenjevalca). Brody in sodelavci (2002;
Kim in Brody 2005) so ugotavljali nekoliko drugačne značilnosti starše-
vstva (samoocena mame v smislu vpletenosti, podpore, spremljanja otro-
kovega življenja, razreševanja medsebojnih konfliktov, pogovorov med
mamo in otrokom). Isti avtorji (2002) so poročali, da model, v katerem
129
