Page 134 - Maša Vidmar, Vedenjske težave in učna uspešnost. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2017. Digitalna knjižnica, Dissertationes, 30
P. 134
vedenjske težave in učna uspešnost
z usmerjanjem in premeščanjem pozornosti (npr. na starševo poučevanje
in razlaganje v zvezi s to situacijo), kar ovira njihove zmožnosti uravna-
vanja pozornosti in vedenja (Eisenberg, Zhou et al. 2005). Isti avtorji na-
vajajo še nekatere druge možne razlage, kako pozitivno, podporno star-
ševstvo prispeva k otrokovi zmožnosti samouravnavanja: (1) otroci, ki so
deleženi pozitivnega, podpornega starševstva so morda bolj motivirani,
da sodelujejo in se učijo iz interakcij s starši, (2) otrokom starši služijo za
boljši model, kako upravljati s stresom in odnosi (3) pri podpornem starše-
vstvu je bolj verjetno, da bo otrok razvil varno navezanost, ki se povezuje z
boljšim razumevanjem čustev drugih in manjši nagnjenosti k negativnim
čustvom, kar lahko vodi v višji prizadevni nadzor. Poleg tega je možno, da
obstaja med starševstvom in otrokovim samouravnavanjem pasivna geno-
tip–okolje korelacija; otroci, ki imajo boljšo zmožnost samouravnavanja,
imajo prav take starše, ki otrokom po eni strani posredujejo odgovarjajo-
če gene za boljšo zmožnost samouravnavanja, po drugi strani pa tudi oko-
lje, ki spodbuja razvoj te zmožnosti (npr. skozi procese, ki so opisani v tem
odstavku pod točkama (2) in (3)).
Mehanizmi oziroma procesi, ki bi razložili prispevek samouravna-
vanja k vedenju ponotranjenja še niso pojasnjeni. Po eni strani gre lahko
za genetske dejavnike, pri čemer sta možni pasivna in reaktivna korelacija
med genotipom in okoljem, po drugi strani je pomemben tudi učinek oko-
lja, ki si ga posamezniki ne delijo (npr. razlikovalno odzivanje staršev, izku-
šnje z vrstniki); ta v interakciji s posameznikovim samouravnavanjem pri-
speva k socialni (ne)prilagojenosti. Poleg tega je možno, da dober nadzor
pozornosti in vedenja lajšata proces učenja, med drugim tudi proces učenja
o socialnem svetu; za otroke z učinkovitom nadzorom pozornosti je bolj
verjetno, da bodo imeli v socialnih interakcijah optimalno raven vzburje-
nja, zaradi česar se bodo laže osredotočili na bistvene informacije v oko-
lju, ki niso povezane le z zadovoljevanjem njihovih potreb. Nadalje, otroci
z visokim prizadevnim nadzorom zaradi boljšega nadzora nad svojim ve-
denjem in čustvi pri drugih bolj verjetno izzovejo pozitivne odzive, pa tudi
ljudje so radi v njihovi družbi. Skozi te interakcije se otroci sami učijo kon-
struktivnega odzivanja in uravnavanja čustev; na podlagi pozitivnih reak-
cij drugih tudi ustvarjajo (pozitivno) podobo o sebi in drugih. Nadzor po-
zornosti omogoča razmeroma dobro uravnavanje čustvenega vzburjenja v
stresnih okoliščinah, točno procesiranje informacij v zvezi z vzroki za do-
ločena čustva, učinkovito načrtovanje in ustrezno vedenje, aktivacijski in
inhibijski nadzor pa omogočata vedenje (v smislu akcije oziroma inhibici-
134
z usmerjanjem in premeščanjem pozornosti (npr. na starševo poučevanje
in razlaganje v zvezi s to situacijo), kar ovira njihove zmožnosti uravna-
vanja pozornosti in vedenja (Eisenberg, Zhou et al. 2005). Isti avtorji na-
vajajo še nekatere druge možne razlage, kako pozitivno, podporno star-
ševstvo prispeva k otrokovi zmožnosti samouravnavanja: (1) otroci, ki so
deleženi pozitivnega, podpornega starševstva so morda bolj motivirani,
da sodelujejo in se učijo iz interakcij s starši, (2) otrokom starši služijo za
boljši model, kako upravljati s stresom in odnosi (3) pri podpornem starše-
vstvu je bolj verjetno, da bo otrok razvil varno navezanost, ki se povezuje z
boljšim razumevanjem čustev drugih in manjši nagnjenosti k negativnim
čustvom, kar lahko vodi v višji prizadevni nadzor. Poleg tega je možno, da
obstaja med starševstvom in otrokovim samouravnavanjem pasivna geno-
tip–okolje korelacija; otroci, ki imajo boljšo zmožnost samouravnavanja,
imajo prav take starše, ki otrokom po eni strani posredujejo odgovarjajo-
če gene za boljšo zmožnost samouravnavanja, po drugi strani pa tudi oko-
lje, ki spodbuja razvoj te zmožnosti (npr. skozi procese, ki so opisani v tem
odstavku pod točkama (2) in (3)).
Mehanizmi oziroma procesi, ki bi razložili prispevek samouravna-
vanja k vedenju ponotranjenja še niso pojasnjeni. Po eni strani gre lahko
za genetske dejavnike, pri čemer sta možni pasivna in reaktivna korelacija
med genotipom in okoljem, po drugi strani je pomemben tudi učinek oko-
lja, ki si ga posamezniki ne delijo (npr. razlikovalno odzivanje staršev, izku-
šnje z vrstniki); ta v interakciji s posameznikovim samouravnavanjem pri-
speva k socialni (ne)prilagojenosti. Poleg tega je možno, da dober nadzor
pozornosti in vedenja lajšata proces učenja, med drugim tudi proces učenja
o socialnem svetu; za otroke z učinkovitom nadzorom pozornosti je bolj
verjetno, da bodo imeli v socialnih interakcijah optimalno raven vzburje-
nja, zaradi česar se bodo laže osredotočili na bistvene informacije v oko-
lju, ki niso povezane le z zadovoljevanjem njihovih potreb. Nadalje, otroci
z visokim prizadevnim nadzorom zaradi boljšega nadzora nad svojim ve-
denjem in čustvi pri drugih bolj verjetno izzovejo pozitivne odzive, pa tudi
ljudje so radi v njihovi družbi. Skozi te interakcije se otroci sami učijo kon-
struktivnega odzivanja in uravnavanja čustev; na podlagi pozitivnih reak-
cij drugih tudi ustvarjajo (pozitivno) podobo o sebi in drugih. Nadzor po-
zornosti omogoča razmeroma dobro uravnavanje čustvenega vzburjenja v
stresnih okoliščinah, točno procesiranje informacij v zvezi z vzroki za do-
ločena čustva, učinkovito načrtovanje in ustrezno vedenje, aktivacijski in
inhibijski nadzor pa omogočata vedenje (v smislu akcije oziroma inhibici-
134
