Page 123 - Maša Vidmar, Vedenjske težave in učna uspešnost. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2017. Digitalna knjižnica, Dissertationes, 30
P. 123
r azpr ava in implik acije
šibkejši. V hipotezi 3 smo predpostavili, da sta navkrižna odnosa med učno
uspešnostjo in vedenjem pozunanjenja močnejša pri dečkih; dobljenih re-
zultatov sicer ne moremo interpretirati v smislu koeficientov poti, saj slika 8
prikazuje le korelacije med konstrukti, vendar vidimo, da sta obe navkriž-
ni korelaciji nepomembni (torej ne moreta biti različni za dečke in deklice).
Odsotnost moderatorskega učinka spola na odnos med učno uspeš-
nostjo lahko morda pojasnimo s tem, da je v slovenskem prostoru razme-
roma manj stereotipnh spolnih vlog in socializacije kot v ZDA. V podoro
tej razlagi lahko navedemo, da so pri nas razlike med spoloma v otroštvu in
mladostništvu manjše kot v drugih zahodnih državah (Puklek Levpušček
in Zupančič 2007), pa tudi napovedne zveze z učno uspešnostjo so praktič-
no enake pri obeh spolih (Puklek Levpušček in Zupančič 2009).
Skladno s pričakovanju v hipotezi 3 spol ni pomembno prispeval k
učni uspešnosti otrok, obenem pa tega je bilo za dečke v prvem razredu
značilno več vedenja pozunanjenja. Slednje je skladno z ugotovitvami ne-
katerih raziskovalcev (npr. Ruble et al. 2006), čeprav slovenski raziskoval-
ki M. Zupančič in T. Kavčič (2007a) poročata, da spol ni bil pomemben na-
povednik otrokovega socialnega vedenja v vrtcu. To je skladno z rezultati
v pričujoči raziskavi, saj spol ni pomembno prispeval k izraznosti vedenja
ponotranjenja, ne pa tudi s pričakovanji v hipotezi 3.
Če povzamemo, je spol pomembno napovedoval vedenje pozunanje-
nja (vedenja ponotranjenja in učne uspešnosti pa ne). Nadalje, med dečki
in deklicami ni bilo razlik v moči povezav med vedenjem ponotranjenja in
učno uspešnostjo (ni skladno s hipotezo 3). Dobljeni rezultati niso skladni
z ugotovitvami Willcuta in Penningtona (2000), ki sta poročala, da je od-
nos med konstruktoma (pri vedenju ponotranjenja sta merila vidik tele-
snih simptomov) močnejši pri deklicah. Moderatorske vloge spola za od-
nos med vedenjem pozunanjenja in učno uspešnostjo nismo mogli oceniti;
v raziskavi Willcuta in Penningtona (2000) je bila ta pomembna. Dobljeni
rezultati so skladni z rezultati O’Neila in sodelavcev (1997) ter K. R. Wen-
tzel (1993), ki so našli malo oziroma nobenih moderatorskih učinkov spola.
Masten in sodelavci (1995, 2005) so ugotovili, da so med spoloma lahko ize-
načili merski model (torej nasičenosti označevalcev), vendar so bili koefici-
enti stabilnosti (avtoregresijske poti) različni med spoloma; vedenje pozu-
nanjenja je bilo stabilnejše pri dečkih, učna uspešnost pa pri deklicah, kar
je podobno, kot smo ugotovili v pričujoči raziskavi pri analizi razlik med
spoloma v modelu nemetrične variance.
123
šibkejši. V hipotezi 3 smo predpostavili, da sta navkrižna odnosa med učno
uspešnostjo in vedenjem pozunanjenja močnejša pri dečkih; dobljenih re-
zultatov sicer ne moremo interpretirati v smislu koeficientov poti, saj slika 8
prikazuje le korelacije med konstrukti, vendar vidimo, da sta obe navkriž-
ni korelaciji nepomembni (torej ne moreta biti različni za dečke in deklice).
Odsotnost moderatorskega učinka spola na odnos med učno uspeš-
nostjo lahko morda pojasnimo s tem, da je v slovenskem prostoru razme-
roma manj stereotipnh spolnih vlog in socializacije kot v ZDA. V podoro
tej razlagi lahko navedemo, da so pri nas razlike med spoloma v otroštvu in
mladostništvu manjše kot v drugih zahodnih državah (Puklek Levpušček
in Zupančič 2007), pa tudi napovedne zveze z učno uspešnostjo so praktič-
no enake pri obeh spolih (Puklek Levpušček in Zupančič 2009).
Skladno s pričakovanju v hipotezi 3 spol ni pomembno prispeval k
učni uspešnosti otrok, obenem pa tega je bilo za dečke v prvem razredu
značilno več vedenja pozunanjenja. Slednje je skladno z ugotovitvami ne-
katerih raziskovalcev (npr. Ruble et al. 2006), čeprav slovenski raziskoval-
ki M. Zupančič in T. Kavčič (2007a) poročata, da spol ni bil pomemben na-
povednik otrokovega socialnega vedenja v vrtcu. To je skladno z rezultati
v pričujoči raziskavi, saj spol ni pomembno prispeval k izraznosti vedenja
ponotranjenja, ne pa tudi s pričakovanji v hipotezi 3.
Če povzamemo, je spol pomembno napovedoval vedenje pozunanje-
nja (vedenja ponotranjenja in učne uspešnosti pa ne). Nadalje, med dečki
in deklicami ni bilo razlik v moči povezav med vedenjem ponotranjenja in
učno uspešnostjo (ni skladno s hipotezo 3). Dobljeni rezultati niso skladni
z ugotovitvami Willcuta in Penningtona (2000), ki sta poročala, da je od-
nos med konstruktoma (pri vedenju ponotranjenja sta merila vidik tele-
snih simptomov) močnejši pri deklicah. Moderatorske vloge spola za od-
nos med vedenjem pozunanjenja in učno uspešnostjo nismo mogli oceniti;
v raziskavi Willcuta in Penningtona (2000) je bila ta pomembna. Dobljeni
rezultati so skladni z rezultati O’Neila in sodelavcev (1997) ter K. R. Wen-
tzel (1993), ki so našli malo oziroma nobenih moderatorskih učinkov spola.
Masten in sodelavci (1995, 2005) so ugotovili, da so med spoloma lahko ize-
načili merski model (torej nasičenosti označevalcev), vendar so bili koefici-
enti stabilnosti (avtoregresijske poti) različni med spoloma; vedenje pozu-
nanjenja je bilo stabilnejše pri dečkih, učna uspešnost pa pri deklicah, kar
je podobno, kot smo ugotovili v pričujoči raziskavi pri analizi razlik med
spoloma v modelu nemetrične variance.
123
