Page 98 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 98
rajka bračun sova ■ umetnina – ljubezen na prvi pogled?
meni, da interpretacija vsebuje tudi interpretacijo o interpretaciji – kako
gledati umetnino), ki bi pri poznavalcih morda lahko spreminjale usta-
ljene pristope k razumevanju umetnin (sploh če so ideološko določeni).
V tej luči bi se kazalo spet ozreti k analizi umetnostnozgodovinskega di-
skurza. V enem vodenem ogledu je kustos celo uporabil ta pristop. Slike
je na določen način razlagal (interpretiral), ob tem pa svojo razlago ne-
kako tudi opisal, kar je obiskovalcu dalo v roke sámo »metodo« oziro-
ma »orodje«. Tako je na primer razložil sliko Franceta Kralja Moja žena
z beneškim ozadjem in na koncu povzel, kako je to naredil: »Če bi jaz to
sliko analiziral samo s pomočjo likovne teorije, bi mogoče nekaj povedal
o likovnem jeziku, ne pa o tem, zakaj je to pomembna slika.« (Voden
ogled 3.) Slike torej ni analiziral samo formalno, ampak še kako druga-
če. Ta pristop je zanimiv, a redek. Vendar triangulacija skupaj s še ostali-
mi podatki pokaže, da je kustos nagovarjal predvsem strokovno javnost
(v tem primeru tisto, ki ve, kaj pomeni formalna analiza), medtem ko in-
tervjuji z nepoznavalci (deloma pa tudi poznavalci) kažejo povsem dru-
gačne načine doživljanja oziroma razumevanja.
Splošna javnost je do muzejske skupnosti lahko zelo kritična. Poglej-
mo odziv nepoznavalca – gre za starejšega gospoda, ki ima rad »klasič-
no«, starejšo umetnost, za drugo pa pravi, da je ne razume –, ki je med
ogledom večkrat povedal, da bi potreboval razlago, »poduk«. Na sredi-
ni razstave, ogledoval si je po kronološki poti, je, ko sva se znašla med sli-
kami Gabrijela Stupice, Marija Preglja in Staneta Kregarja, postal »je-
zen«:
(Marij Pregelj, Neznani heroj, 1966)
/.../ Z neko to svojo zagonetnostjo ali pa nepoznavanjem ali pa ... Tule,
moram reči, tule je kanček jeze tudi. Zdaj pa ne vem, ali je jeza zato, ker
nekdo, ki takole načečka, lahko živi od tega. Malo je te jeze, malo je jeze,
ker ne vem, kaj predstavlja, malo je jeze nad – to bo zdaj huda sodba –
ljudmi, ki to občudujejo. Potem se pa potolažim s tem: ja, saj, ker z dru-
gim se nimajo za pohvaliti, potem se pa zavijejo v neko poznavanje neke
sodobne umetnosti, o tistem nakladajo in govorijo in se zaprejo v tisti
svoj krog in so pomembni, potem še kakšnega novinarja med sabo, da
to še po občilih bobna, in zdaj smo pa mi vrhunski esteti in poznaval-
ci in eksperti in daleč nad rajo, ki pojma nima, kakšna krasota je tu. Ta
jeza. (Int. 16.)
Pripovedoval je o svojem obisku Firenc, ki je vključevalo tudi voden
ogled različnih galerij, cerkva. Vodenje se mu je zdelo odlično, ker je bilo
vsebinsko bogato:
meni, da interpretacija vsebuje tudi interpretacijo o interpretaciji – kako
gledati umetnino), ki bi pri poznavalcih morda lahko spreminjale usta-
ljene pristope k razumevanju umetnin (sploh če so ideološko določeni).
V tej luči bi se kazalo spet ozreti k analizi umetnostnozgodovinskega di-
skurza. V enem vodenem ogledu je kustos celo uporabil ta pristop. Slike
je na določen način razlagal (interpretiral), ob tem pa svojo razlago ne-
kako tudi opisal, kar je obiskovalcu dalo v roke sámo »metodo« oziro-
ma »orodje«. Tako je na primer razložil sliko Franceta Kralja Moja žena
z beneškim ozadjem in na koncu povzel, kako je to naredil: »Če bi jaz to
sliko analiziral samo s pomočjo likovne teorije, bi mogoče nekaj povedal
o likovnem jeziku, ne pa o tem, zakaj je to pomembna slika.« (Voden
ogled 3.) Slike torej ni analiziral samo formalno, ampak še kako druga-
če. Ta pristop je zanimiv, a redek. Vendar triangulacija skupaj s še ostali-
mi podatki pokaže, da je kustos nagovarjal predvsem strokovno javnost
(v tem primeru tisto, ki ve, kaj pomeni formalna analiza), medtem ko in-
tervjuji z nepoznavalci (deloma pa tudi poznavalci) kažejo povsem dru-
gačne načine doživljanja oziroma razumevanja.
Splošna javnost je do muzejske skupnosti lahko zelo kritična. Poglej-
mo odziv nepoznavalca – gre za starejšega gospoda, ki ima rad »klasič-
no«, starejšo umetnost, za drugo pa pravi, da je ne razume –, ki je med
ogledom večkrat povedal, da bi potreboval razlago, »poduk«. Na sredi-
ni razstave, ogledoval si je po kronološki poti, je, ko sva se znašla med sli-
kami Gabrijela Stupice, Marija Preglja in Staneta Kregarja, postal »je-
zen«:
(Marij Pregelj, Neznani heroj, 1966)
/.../ Z neko to svojo zagonetnostjo ali pa nepoznavanjem ali pa ... Tule,
moram reči, tule je kanček jeze tudi. Zdaj pa ne vem, ali je jeza zato, ker
nekdo, ki takole načečka, lahko živi od tega. Malo je te jeze, malo je jeze,
ker ne vem, kaj predstavlja, malo je jeze nad – to bo zdaj huda sodba –
ljudmi, ki to občudujejo. Potem se pa potolažim s tem: ja, saj, ker z dru-
gim se nimajo za pohvaliti, potem se pa zavijejo v neko poznavanje neke
sodobne umetnosti, o tistem nakladajo in govorijo in se zaprejo v tisti
svoj krog in so pomembni, potem še kakšnega novinarja med sabo, da
to še po občilih bobna, in zdaj smo pa mi vrhunski esteti in poznaval-
ci in eksperti in daleč nad rajo, ki pojma nima, kakšna krasota je tu. Ta
jeza. (Int. 16.)
Pripovedoval je o svojem obisku Firenc, ki je vključevalo tudi voden
ogled različnih galerij, cerkva. Vodenje se mu je zdelo odlično, ker je bilo
vsebinsko bogato:
