Page 103 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 103
rezultati raziskave 103
1980. Bratovo poroko. V majhni kmečki hišici, kjer je bil točno takšen
dren, peč, vse, vse isto, edino teh maškar ni bilo, recimo. In enkratno
vzdušje. Super vzdušje. Ravno tako muzikantar, ki nas je pokonci dr-
žal z muziko in z igricami ... Tak dren, da bi danes, skratka običajno, če
vzdušja ne bi bilo, človek ( ), ali je to sploh mogoče. Takole smo jedli (po-
kaže: stisnjeni), to je bilo vse slastno, vse dobro. To se zdajle spomnim.
Točno takole je bilo. In na peči so bili otroci. Ne moreš verjeti. To mi je
zdajle na misel prišlo, ko sem bližje prišel. Drugače, prej se mi je pa zde-
lo tale, tale ... to se otroku vtisne v spomin. To se mi je vtisnilo pri lista-
nju. (Maske.) Tale neobičajna kapa, pa to. Za sicer čisto kmečko vzduš-
je. /.../ (Int. 16., nepoznavalec.)
Poznavalci uporabljajo določene (naučene) strategije gledanja,
na primer iskanje povezav, prepoznavanje simbolike ... Imajo neka-
kšno »ogrodje«, »shemo«, skozi katero potekajo procesi razumeva-
nja umetnin. V primerjavi z nepoznavalci se odzivajo na nekoliko več
sestavin umetniškega dela kot celote in pri izražanju uporabljajo bolj
strokovno terminologijo, saj poznajo določene izraze oziroma pojme
in koncepte (na primer: v dveh primerih je šlo celo za uporabo koncep-
ta »odprto umetniško delo«, v enem primeru pa teorije barv). Pozna-
valci tudi v večji meri vrednotijo umetniška dela ali avtorja ter razmi-
šljajo o odnosu med umetnino in muzejem – predvsem gre za kritične
komentarje postavitve, na primer izbora del posameznega avtorja, pro-
storske postavitve umetniškega dela ali skupine del, tudi interpretaci-
je. Če povzamem, poznavalci so »determinirani« in doživljajo v okvi-
ru določenih »pričakovanj«, kot se je izrazil eden od njih: »Ja, to je
pri meni, jaz sem tudi potem malo determiniran, ko vidim, kateri ki-
par, kateri slikar je, in potem interpretiram v kontekstu tega, kar priča-
kujem od njega.« (Int. 11.)
Nepoznavalci pa se odzivajo, bolj neposredno, spontano. V svoja do-
živetja vnašajo nekoliko več osebnih asociacij: spominov in izkušenj, ki
niso nujno povezane z umetnostjo. Opazijo lahko sicer različne sestavine
umetniškega dela, vendar njihov pristop ni tako »analitičen«.
Raziskava je še nakazala, da poznavalci umetnost praviloma doži-
vljajo skozi določeno ideologijo – skupek vrednot in prepričanj. Vendar
njihovo poznavanje umetnosti, njihov kulturni kapital torej, ni vselej
pozitiven. Na primer, umetnostna zgodovinarka ima rada starejšo ume-
tnost (predvsem srednjeveško), moderne in sodobne pa ne. Številna dela
so jo odbijala: »Ta recimo mi tudi ne ustreza« (Fran Tratnik, Hrepene-
nje). »To mi je pa tipični primer umetnosti, ki je res ne maram« (Fran-
1980. Bratovo poroko. V majhni kmečki hišici, kjer je bil točno takšen
dren, peč, vse, vse isto, edino teh maškar ni bilo, recimo. In enkratno
vzdušje. Super vzdušje. Ravno tako muzikantar, ki nas je pokonci dr-
žal z muziko in z igricami ... Tak dren, da bi danes, skratka običajno, če
vzdušja ne bi bilo, človek ( ), ali je to sploh mogoče. Takole smo jedli (po-
kaže: stisnjeni), to je bilo vse slastno, vse dobro. To se zdajle spomnim.
Točno takole je bilo. In na peči so bili otroci. Ne moreš verjeti. To mi je
zdajle na misel prišlo, ko sem bližje prišel. Drugače, prej se mi je pa zde-
lo tale, tale ... to se otroku vtisne v spomin. To se mi je vtisnilo pri lista-
nju. (Maske.) Tale neobičajna kapa, pa to. Za sicer čisto kmečko vzduš-
je. /.../ (Int. 16., nepoznavalec.)
Poznavalci uporabljajo določene (naučene) strategije gledanja,
na primer iskanje povezav, prepoznavanje simbolike ... Imajo neka-
kšno »ogrodje«, »shemo«, skozi katero potekajo procesi razumeva-
nja umetnin. V primerjavi z nepoznavalci se odzivajo na nekoliko več
sestavin umetniškega dela kot celote in pri izražanju uporabljajo bolj
strokovno terminologijo, saj poznajo določene izraze oziroma pojme
in koncepte (na primer: v dveh primerih je šlo celo za uporabo koncep-
ta »odprto umetniško delo«, v enem primeru pa teorije barv). Pozna-
valci tudi v večji meri vrednotijo umetniška dela ali avtorja ter razmi-
šljajo o odnosu med umetnino in muzejem – predvsem gre za kritične
komentarje postavitve, na primer izbora del posameznega avtorja, pro-
storske postavitve umetniškega dela ali skupine del, tudi interpretaci-
je. Če povzamem, poznavalci so »determinirani« in doživljajo v okvi-
ru določenih »pričakovanj«, kot se je izrazil eden od njih: »Ja, to je
pri meni, jaz sem tudi potem malo determiniran, ko vidim, kateri ki-
par, kateri slikar je, in potem interpretiram v kontekstu tega, kar priča-
kujem od njega.« (Int. 11.)
Nepoznavalci pa se odzivajo, bolj neposredno, spontano. V svoja do-
živetja vnašajo nekoliko več osebnih asociacij: spominov in izkušenj, ki
niso nujno povezane z umetnostjo. Opazijo lahko sicer različne sestavine
umetniškega dela, vendar njihov pristop ni tako »analitičen«.
Raziskava je še nakazala, da poznavalci umetnost praviloma doži-
vljajo skozi določeno ideologijo – skupek vrednot in prepričanj. Vendar
njihovo poznavanje umetnosti, njihov kulturni kapital torej, ni vselej
pozitiven. Na primer, umetnostna zgodovinarka ima rada starejšo ume-
tnost (predvsem srednjeveško), moderne in sodobne pa ne. Številna dela
so jo odbijala: »Ta recimo mi tudi ne ustreza« (Fran Tratnik, Hrepene-
nje). »To mi je pa tipični primer umetnosti, ki je res ne maram« (Fran-
