Page 92 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 92
rajka bračun sova ■ umetnina – ljubezen na prvi pogled?
Odzivanje s čustvenimi doživetji. Udeleženci so se na umetnine od-
zivali s čustvenimi doživetji. Obiskovalka-nepoznavalka je takole opisa-
la svoj obisk Ravenne, kjer ji je šlo na jok ob gledanju starodavnih mo-
zaikov:
/.../ Kar na jok mi je šlo, ko sem tisto gledala. Ko smo stopili v baziliko,
ta občutek ... pa ne mogočnosti, ampak lepote. Imam kar kurjo kožo, ko
govorim. Pa meni ni treba … jaz vem neke stvari, ampak ko jaz nekaj za-
čutim, da je nekaj lepega, jaz dobim solzne oči. Ne vem, kako bi vam re-
kla, tale ta majčken mavzolejček ... tamle notri, ko sem bila in ko sem vi-
dela še ta prva okna iz oniksa, potem ta prava svetloba, tako kot so oni
predvidevali ... Zame je bilo to ... Jaz bi lahko tam stala celo popoldne. In
ta občutek neke večnosti, neke večne lepote ... To je zame neizmerno.
/.../ Včasih sploh ne morem to dojeti. (Int. 25.)
Čustva usmerjajo in določajo obiskovalčevo razumevanje ter vpli-
vajo na njegovo zanimanje za umetnost, motivacijo torej: »Jaz bi lahko
tam stala celo popoldne.« Ista obiskovalka se je v galeriji čustveno od-
zvala med drugim na sliko Marka Šuštaršiča Dokument o Pohorskem ba-
taljonu, ki jo je pritegnila, ker ima tudi sama doma Šuštaršičeve slike in
ker je Pohorski bataljon »iz njenega konca«. Potem, ko je sliko že nekaj
časa opazovala in skušala ugotoviti, kaj je naslikano, predvsem kaj pome-
nijo naslikani obrazi in drugi detajli, je dejala:
Jaz Šušteršiča res premalo poznam, ampak tako bom rekla: to se mi
zdi zelo impres(ivno). /…/ Kako je on to prikazal; ni pokazal kot neko
bitko (tam se nekje streljajo, pa tako naprej), ampak samo ljudi. Reci-
mo njihove slikice iz kakega dokumenta ali pa kaj takega, kar ti v bi-
stvu pove, da je to človek; da to ni neka številka, ki je tam gor nekje pa-
dla, da je to človek, ki je imel neke svoje sanje, neke svoje upe ... To so
bili mladi ljudje, želeli so si živeti. In na koncu rečejo, kaj jaz vem, pa-
dlo je toliko borcev. Ampak to ni res; če jih je bilo petintrideset, je to
petintrideset krat eden, ker je vsak individuum. To je tisto, kar je tule
verjetno pokazano: vsak človek je nekaj zase. To me je pa zdajle malo
pretreslo. To je pa slika, kjer človek ostane res brez besed. /…/ Če bi bil tu
samo eden, bi bil preveč. Samo eden je preveč. Jaz ne bom nič več o tem
rekla, to me je malo pa zdajle razžalostilo, bom rekla. Saj konec koncev
umetnost je tudi temu namenjena – da te pretrese. Da uživaš v njej, da
te strese, da se nasmejiš – pač, da podoživljaš neke ... Ampak to je ena
res dobra slika. (Int. 25.)
Odzivanje s čustvenimi doživetji. Udeleženci so se na umetnine od-
zivali s čustvenimi doživetji. Obiskovalka-nepoznavalka je takole opisa-
la svoj obisk Ravenne, kjer ji je šlo na jok ob gledanju starodavnih mo-
zaikov:
/.../ Kar na jok mi je šlo, ko sem tisto gledala. Ko smo stopili v baziliko,
ta občutek ... pa ne mogočnosti, ampak lepote. Imam kar kurjo kožo, ko
govorim. Pa meni ni treba … jaz vem neke stvari, ampak ko jaz nekaj za-
čutim, da je nekaj lepega, jaz dobim solzne oči. Ne vem, kako bi vam re-
kla, tale ta majčken mavzolejček ... tamle notri, ko sem bila in ko sem vi-
dela še ta prva okna iz oniksa, potem ta prava svetloba, tako kot so oni
predvidevali ... Zame je bilo to ... Jaz bi lahko tam stala celo popoldne. In
ta občutek neke večnosti, neke večne lepote ... To je zame neizmerno.
/.../ Včasih sploh ne morem to dojeti. (Int. 25.)
Čustva usmerjajo in določajo obiskovalčevo razumevanje ter vpli-
vajo na njegovo zanimanje za umetnost, motivacijo torej: »Jaz bi lahko
tam stala celo popoldne.« Ista obiskovalka se je v galeriji čustveno od-
zvala med drugim na sliko Marka Šuštaršiča Dokument o Pohorskem ba-
taljonu, ki jo je pritegnila, ker ima tudi sama doma Šuštaršičeve slike in
ker je Pohorski bataljon »iz njenega konca«. Potem, ko je sliko že nekaj
časa opazovala in skušala ugotoviti, kaj je naslikano, predvsem kaj pome-
nijo naslikani obrazi in drugi detajli, je dejala:
Jaz Šušteršiča res premalo poznam, ampak tako bom rekla: to se mi
zdi zelo impres(ivno). /…/ Kako je on to prikazal; ni pokazal kot neko
bitko (tam se nekje streljajo, pa tako naprej), ampak samo ljudi. Reci-
mo njihove slikice iz kakega dokumenta ali pa kaj takega, kar ti v bi-
stvu pove, da je to človek; da to ni neka številka, ki je tam gor nekje pa-
dla, da je to človek, ki je imel neke svoje sanje, neke svoje upe ... To so
bili mladi ljudje, želeli so si živeti. In na koncu rečejo, kaj jaz vem, pa-
dlo je toliko borcev. Ampak to ni res; če jih je bilo petintrideset, je to
petintrideset krat eden, ker je vsak individuum. To je tisto, kar je tule
verjetno pokazano: vsak človek je nekaj zase. To me je pa zdajle malo
pretreslo. To je pa slika, kjer človek ostane res brez besed. /…/ Če bi bil tu
samo eden, bi bil preveč. Samo eden je preveč. Jaz ne bom nič več o tem
rekla, to me je malo pa zdajle razžalostilo, bom rekla. Saj konec koncev
umetnost je tudi temu namenjena – da te pretrese. Da uživaš v njej, da
te strese, da se nasmejiš – pač, da podoživljaš neke ... Ampak to je ena
res dobra slika. (Int. 25.)
