Page 88 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 88
rajka bračun sova ■ umetnina – ljubezen na prvi pogled?
Podobno pokaže in vivo koda »prostor« – ne gre zgolj za vpraša-
nje kompozicije, ampak tudi realnega (duhovnega in fizičnega) prostora:
(Matija Jama, Pogled iz Tivolija, ok. 1925)
Druga stvar, ki sem jo opazil na tej sliki in zaradi katerega mi je tudi všeč,
je pa ta, da, ko je bila ta velika retrospektiva o slovenskih impresionistih
v Narodni galeriji, da so imeli naši impresionisti težave s prostorom, da so
imeli zelo radi, in te slike so potem njihove najboljše, ko imajo zelo ja-
sno strukturirane plane. Se mi zdi tudi to zelo učinkovita kompozici-
ja. (3) Ker takoj, ko so poskušali pa nekaj umestiti v prostor, se je pa pogo-
sto sesulo. (Int. 4.)
(Rihard Jakopič, Pri klavirju, 1907)
Obiskovalka: Najprej sem poskusila sama ugotoviti, kdo izmed teh štirih
je (nasmeh), potem sem pa preverila. (Prebrala je napis.) Enostavno naj-
prej pogledam motiv, seveda.
Raziskovalka: Zatopljena v igranje ...
Obiskovalka: Ja, ja ... (3) Pa neko vzdušje, kaj pa vem. Poskušam se vžive-
ti v prostor. Prostor me vedno bolj zanima. Vzdušje prostora. Zadnje čase
mi je prostor zelo pomemben. Vloga prostora – kako prostor učinkuje na
celo stvar.
Raziskovalka: Misliš prav tako fizično?
Obiskovalka: Ja, ja, fizično. Tu je vir svetlobe (pokaže na levo stran), re-
cimo, svetloba je zelo pomembna, se mi zdi pomembna, ampak tudi
prepoznavam ta neki meščanski slog, klavir, tam se vidi neko ogleda-
lo v ozadju, mizica, tako neko pohištvo z vazami ... (3) Umirjeno deluje.
Umirjeno, pa hkrati zbrano. Si predstavljam, da jo je kdo poslušal, če že
igra, ali pa sama sebi. (Int. 13.)
In še en navedek o doživljanju vsebine in forme skupaj, ko je »bar-
va« oziroma to, »kako je nekaj narisano«, nosilec pomena – v tem pri-
meru »žalosti« oziroma nekaj drugega kakor žalost (gre za odziv nepo-
znavalke):
(Zoran Mušič, Nismo poslednji, 1971)
Ta je močna slika, ti mrtvaki, fajn narisana. /.../ Fajn so narisani, ker niso
pač, kako naj rečem, tehnika, vidi se te lobanje, vidi se, da so mrliči, niso
pa narisani ... no, ne vem. Pa tudi barve so super izbrane. Da ti poleg tega,
kaj je narisano, še tako en tak res ... ne žalost, tukaj ni žalost. Tukaj je ne-
kaj drugega, v teh barvah, pa v tem. Ne žalost. Ni to. (4) Oh, tule je tako ...
(8) Ne najdem izraza. To niti ni tako depresivno ... niti ni temačno, zato
Podobno pokaže in vivo koda »prostor« – ne gre zgolj za vpraša-
nje kompozicije, ampak tudi realnega (duhovnega in fizičnega) prostora:
(Matija Jama, Pogled iz Tivolija, ok. 1925)
Druga stvar, ki sem jo opazil na tej sliki in zaradi katerega mi je tudi všeč,
je pa ta, da, ko je bila ta velika retrospektiva o slovenskih impresionistih
v Narodni galeriji, da so imeli naši impresionisti težave s prostorom, da so
imeli zelo radi, in te slike so potem njihove najboljše, ko imajo zelo ja-
sno strukturirane plane. Se mi zdi tudi to zelo učinkovita kompozici-
ja. (3) Ker takoj, ko so poskušali pa nekaj umestiti v prostor, se je pa pogo-
sto sesulo. (Int. 4.)
(Rihard Jakopič, Pri klavirju, 1907)
Obiskovalka: Najprej sem poskusila sama ugotoviti, kdo izmed teh štirih
je (nasmeh), potem sem pa preverila. (Prebrala je napis.) Enostavno naj-
prej pogledam motiv, seveda.
Raziskovalka: Zatopljena v igranje ...
Obiskovalka: Ja, ja ... (3) Pa neko vzdušje, kaj pa vem. Poskušam se vžive-
ti v prostor. Prostor me vedno bolj zanima. Vzdušje prostora. Zadnje čase
mi je prostor zelo pomemben. Vloga prostora – kako prostor učinkuje na
celo stvar.
Raziskovalka: Misliš prav tako fizično?
Obiskovalka: Ja, ja, fizično. Tu je vir svetlobe (pokaže na levo stran), re-
cimo, svetloba je zelo pomembna, se mi zdi pomembna, ampak tudi
prepoznavam ta neki meščanski slog, klavir, tam se vidi neko ogleda-
lo v ozadju, mizica, tako neko pohištvo z vazami ... (3) Umirjeno deluje.
Umirjeno, pa hkrati zbrano. Si predstavljam, da jo je kdo poslušal, če že
igra, ali pa sama sebi. (Int. 13.)
In še en navedek o doživljanju vsebine in forme skupaj, ko je »bar-
va« oziroma to, »kako je nekaj narisano«, nosilec pomena – v tem pri-
meru »žalosti« oziroma nekaj drugega kakor žalost (gre za odziv nepo-
znavalke):
(Zoran Mušič, Nismo poslednji, 1971)
Ta je močna slika, ti mrtvaki, fajn narisana. /.../ Fajn so narisani, ker niso
pač, kako naj rečem, tehnika, vidi se te lobanje, vidi se, da so mrliči, niso
pa narisani ... no, ne vem. Pa tudi barve so super izbrane. Da ti poleg tega,
kaj je narisano, še tako en tak res ... ne žalost, tukaj ni žalost. Tukaj je ne-
kaj drugega, v teh barvah, pa v tem. Ne žalost. Ni to. (4) Oh, tule je tako ...
(8) Ne najdem izraza. To niti ni tako depresivno ... niti ni temačno, zato
