Page 91 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 91
rezultati raziskave 91
alna pri meni, osebno. Vseeno vidimo, da, ko bo čez dvajset let, bo pa vse
dobro. Ker zdaj vsi govorijo o temu, da bomo šli v penzijo pri osemdese-
tih, pa ono, pa tretje, pa nobenega upanja za prihodnost, tukaj so pa vsi,
vse slike so take. Na koncu je luč (gleda plakat na steni pod Šušteršičevo
sliko), tam že žetev (gleda drug plakat) po vojni. Spodbudna. Saj to je pa
tudi namen. Zaradi tega je po mojem pri meni toliko aktualna, ker v da-
našnjem času tega manjka. (Int. 1.)
Obiskovalci so to preteklost, minulost doživljali na različnih nivo-
jih; od najosnovnejših opazk, na primer, kakšna oblačila so bila nekoč
(npr. Matej Sternen, Korzet, 1914) ali pa kakšni običaji (France Kralj,
Kmečka svatba, 1931), do bolj kompleksnih, kritičnih razmišljanj, na pri-
mer o tem, kaj bi se lahko od partizanske umetnosti naučili za to, da bi
danes v svetu vladal mir. Gre za ustvarjalno razmišljanje, ki se pokaže
skozi »odgovoren odnos« do sveta:
(Partizanska umetnost)
/…/ Totalno nisem za to, da bi mladi morali pozabiti neko obdobje. Zdi
se mi prav, da vedo, kaj se je zgodilo, zdi se mi prav, da vedo, kaj se je po-
tem zgodilo – oboje. Da se ve, pa ne zaradi drugega, ampak da se ve, kaj
je človeška narava sposobna in da če so bili oni, da smo verjetno tudi mi,
kakorkoli si mislimo, da nismo. Glej, ni se potem Bosna še enkrat zgo-
dila kar tako, iz ... In zato se mi zdi… pač z neko tako odgovornostjo po-
tem spremljam tudi ... ali berem ali gledam take slike. (Vito Globočnik,
Triumf, 1945) Grozen prizor, in kako izvrstno je znal likovno tega nacista
upodobiti kot pošast, kot grozno pošast, ki je zadajala smrt (prebere na-
slov) – Triumf, evo, ja. V ozadju obešeni, ki pretresejo. Zelo malo likov-
ne govorice, pač črno-bela, linije zadaj. Sijajno pokaže, kaj je hotel po-
kazati. To se bo zgodilo verjetno, če se ne bomo postavili; triumfira nad
nami, v tem stilu. Pa seveda prestrašiti ljudi, kaj se dogaja. Pretrese. Da-
nes smo vajeni gledati veliko hujše stvari, veliko več krvi, veliko bolj gro-
zne stvari, ampak je ta grafika meni – ne vem, kako bi en mlad, ki gleda
mogoče samo te filme, doživel – ta grafika me zelo pretrese, pa mi zelo
da misliti. /…/ (Int. 22.)
Takšno kritično razmišljanje in razumevanje samega sebe in sveta
okoli sebe skozi umetnost (»Mi zelo da misliti.«) je prišlo najbolj oziro-
ma najpogosteje do izraza pri partizanski umetnosti in povojni umetno-
sti – konkretno Mušičevi sliki Nismo poslednji. Vidimo tudi, da je razu-
mevanje prvi pogoj čustvenega odziva. Odzivanje s čustvenimi doživetji
obravnavam posebej.
alna pri meni, osebno. Vseeno vidimo, da, ko bo čez dvajset let, bo pa vse
dobro. Ker zdaj vsi govorijo o temu, da bomo šli v penzijo pri osemdese-
tih, pa ono, pa tretje, pa nobenega upanja za prihodnost, tukaj so pa vsi,
vse slike so take. Na koncu je luč (gleda plakat na steni pod Šušteršičevo
sliko), tam že žetev (gleda drug plakat) po vojni. Spodbudna. Saj to je pa
tudi namen. Zaradi tega je po mojem pri meni toliko aktualna, ker v da-
našnjem času tega manjka. (Int. 1.)
Obiskovalci so to preteklost, minulost doživljali na različnih nivo-
jih; od najosnovnejših opazk, na primer, kakšna oblačila so bila nekoč
(npr. Matej Sternen, Korzet, 1914) ali pa kakšni običaji (France Kralj,
Kmečka svatba, 1931), do bolj kompleksnih, kritičnih razmišljanj, na pri-
mer o tem, kaj bi se lahko od partizanske umetnosti naučili za to, da bi
danes v svetu vladal mir. Gre za ustvarjalno razmišljanje, ki se pokaže
skozi »odgovoren odnos« do sveta:
(Partizanska umetnost)
/…/ Totalno nisem za to, da bi mladi morali pozabiti neko obdobje. Zdi
se mi prav, da vedo, kaj se je zgodilo, zdi se mi prav, da vedo, kaj se je po-
tem zgodilo – oboje. Da se ve, pa ne zaradi drugega, ampak da se ve, kaj
je človeška narava sposobna in da če so bili oni, da smo verjetno tudi mi,
kakorkoli si mislimo, da nismo. Glej, ni se potem Bosna še enkrat zgo-
dila kar tako, iz ... In zato se mi zdi… pač z neko tako odgovornostjo po-
tem spremljam tudi ... ali berem ali gledam take slike. (Vito Globočnik,
Triumf, 1945) Grozen prizor, in kako izvrstno je znal likovno tega nacista
upodobiti kot pošast, kot grozno pošast, ki je zadajala smrt (prebere na-
slov) – Triumf, evo, ja. V ozadju obešeni, ki pretresejo. Zelo malo likov-
ne govorice, pač črno-bela, linije zadaj. Sijajno pokaže, kaj je hotel po-
kazati. To se bo zgodilo verjetno, če se ne bomo postavili; triumfira nad
nami, v tem stilu. Pa seveda prestrašiti ljudi, kaj se dogaja. Pretrese. Da-
nes smo vajeni gledati veliko hujše stvari, veliko več krvi, veliko bolj gro-
zne stvari, ampak je ta grafika meni – ne vem, kako bi en mlad, ki gleda
mogoče samo te filme, doživel – ta grafika me zelo pretrese, pa mi zelo
da misliti. /…/ (Int. 22.)
Takšno kritično razmišljanje in razumevanje samega sebe in sveta
okoli sebe skozi umetnost (»Mi zelo da misliti.«) je prišlo najbolj oziro-
ma najpogosteje do izraza pri partizanski umetnosti in povojni umetno-
sti – konkretno Mušičevi sliki Nismo poslednji. Vidimo tudi, da je razu-
mevanje prvi pogoj čustvenega odziva. Odzivanje s čustvenimi doživetji
obravnavam posebej.
