Page 81 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 81
rezultati raziskave 81
sklepu, da bi lahko obiskovalci, ki teh napisov niso brali, v drugačni situ-
aciji pokazali zanimanje za pravo interpretacijo.
V povezavi s tem so zanimivi rezultati drugega tedna, ko sem opazo-
vala obiskovalce v sobi Avantgarda dvajsetih let (slika 5). Ta soba je na-
mreč nabita z besedili (predvsem gre za reproducirane izrezke iz časopi-
sov). Zanimalo me je, če ti funkcionirajo interpretativno in jih torej obi-
skovalci berejo. Triangulacija s podatki iz umetnostnozgodovinskega di-
skurza namreč pokaže, da eden od dveh kustosov, ki sta obiskovalcem
predstavila celotno razstavo, besedila eksplicitno razume kot vir infor-
macij: »In recimo, kar je meni zelo zanimivo, s čim so bili v bistvu sezna-
njeni, da on omenja tukaj spodaj Johna Ruskina, pa Williama Morrisa,
se pravi, poznali so vse ( ) socialistične umetniške tokove iz Anglije iz 19.
stoletja.« In še: »Več lahko izveste seveda tudi iz tekstov, potem tudi iz
manifesta, vključujemo tudi originalne sezname del /.../« (Voden ogled
2.) Torej je mišljeno, da je treba besedila prebrati zaradi razumevanja. To
potrjuje tudi dejstvo, da so trije segmenti – izjave pod stropom, Manifest
Tržaške konstruktivistične skupine iz leta 1927 in odlomek iz razgovo-
ra z Avgustom Černigojem o prvi konstruktivistični razstavi v Tehnični
šoli v Ljubljani leta 1924 – za tujejezične obiskovalce prevedeni v angle-
ščino. Po drugi strani pa ta namen vendarle ni čisto jasen, saj primerjava
s podatki iz umetnostnozgodovinskega diskurza pokaže, da je soba prav-
zaprav koncipirana kot en sam eksponat. Če je temu tako, manjka seve-
da interpretacija tega eksponata – sobe. Predmet opazovanja je tako bila
obiskovalčeva pozornost: opazovala sem, v kolikšni meri in na kaj obi-
skovalci usmerjajo pozornost, o branju pa je na podlagi tega mogoče le
sklepati, čeprav je bilo pri nekaterih to dejanje tudi očitno.
Obiskovalci so v prostoru preživeli povprečno slabi 2 minuti, kar po-
meni, da besedil niso prebrali, saj bi za to potrebovali bistveno več časa.
Za primerjavo je spet zanimivo preveriti, kaj pokažejo podatki iz ume-
tnostnozgodovinskega diskurza. Oba kustosa sta tej sobi namenila več
pozornosti: v prvem vodenem ogledu je bilo avantgardi namenjenih sla-
bih 8 minut, kar pomeni 11 odstotkov celotnega ogleda, v drugem pa sla-
bih 16 minut, kar pomeni kar 28 odstotkov celotnega ogleda. Morebitni
namen galerije, da obiskovalci preberejo besedila, tako ni dosežen, kar
bodo potrdili tudi podatki iz intervjujev.
Nekateri obiskovalci očitno niso ničesar prebrali. Večina se je ozira-
la po prostoru in opazovala celoto. (To potrjuje koncept, da gre za sobo-
-eksponat, kar je nemara mogoče razumeti v kontekstu sodobnega kon-
cepta kuratorja kot umetnika. To pa pomeni, da pojasnilo manjka, če-
sklepu, da bi lahko obiskovalci, ki teh napisov niso brali, v drugačni situ-
aciji pokazali zanimanje za pravo interpretacijo.
V povezavi s tem so zanimivi rezultati drugega tedna, ko sem opazo-
vala obiskovalce v sobi Avantgarda dvajsetih let (slika 5). Ta soba je na-
mreč nabita z besedili (predvsem gre za reproducirane izrezke iz časopi-
sov). Zanimalo me je, če ti funkcionirajo interpretativno in jih torej obi-
skovalci berejo. Triangulacija s podatki iz umetnostnozgodovinskega di-
skurza namreč pokaže, da eden od dveh kustosov, ki sta obiskovalcem
predstavila celotno razstavo, besedila eksplicitno razume kot vir infor-
macij: »In recimo, kar je meni zelo zanimivo, s čim so bili v bistvu sezna-
njeni, da on omenja tukaj spodaj Johna Ruskina, pa Williama Morrisa,
se pravi, poznali so vse ( ) socialistične umetniške tokove iz Anglije iz 19.
stoletja.« In še: »Več lahko izveste seveda tudi iz tekstov, potem tudi iz
manifesta, vključujemo tudi originalne sezname del /.../« (Voden ogled
2.) Torej je mišljeno, da je treba besedila prebrati zaradi razumevanja. To
potrjuje tudi dejstvo, da so trije segmenti – izjave pod stropom, Manifest
Tržaške konstruktivistične skupine iz leta 1927 in odlomek iz razgovo-
ra z Avgustom Černigojem o prvi konstruktivistični razstavi v Tehnični
šoli v Ljubljani leta 1924 – za tujejezične obiskovalce prevedeni v angle-
ščino. Po drugi strani pa ta namen vendarle ni čisto jasen, saj primerjava
s podatki iz umetnostnozgodovinskega diskurza pokaže, da je soba prav-
zaprav koncipirana kot en sam eksponat. Če je temu tako, manjka seve-
da interpretacija tega eksponata – sobe. Predmet opazovanja je tako bila
obiskovalčeva pozornost: opazovala sem, v kolikšni meri in na kaj obi-
skovalci usmerjajo pozornost, o branju pa je na podlagi tega mogoče le
sklepati, čeprav je bilo pri nekaterih to dejanje tudi očitno.
Obiskovalci so v prostoru preživeli povprečno slabi 2 minuti, kar po-
meni, da besedil niso prebrali, saj bi za to potrebovali bistveno več časa.
Za primerjavo je spet zanimivo preveriti, kaj pokažejo podatki iz ume-
tnostnozgodovinskega diskurza. Oba kustosa sta tej sobi namenila več
pozornosti: v prvem vodenem ogledu je bilo avantgardi namenjenih sla-
bih 8 minut, kar pomeni 11 odstotkov celotnega ogleda, v drugem pa sla-
bih 16 minut, kar pomeni kar 28 odstotkov celotnega ogleda. Morebitni
namen galerije, da obiskovalci preberejo besedila, tako ni dosežen, kar
bodo potrdili tudi podatki iz intervjujev.
Nekateri obiskovalci očitno niso ničesar prebrali. Večina se je ozira-
la po prostoru in opazovala celoto. (To potrjuje koncept, da gre za sobo-
-eksponat, kar je nemara mogoče razumeti v kontekstu sodobnega kon-
cepta kuratorja kot umetnika. To pa pomeni, da pojasnilo manjka, če-
