Page 77 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 77
študija primera: moderna galerija 77
dnost), (2) preverjanje interpretacij pri nekaterih preučevanih subjektih
in izbranih kolegih-raziskovalcih in (3) reflektiranje lastne pozicije.
Etični vidiki
Nemška sociologinja Hopfova (2004) poudarja dve temeljni etični nače-
li v kvalitativnem raziskovanju: načelo obveščene privolitve (da je sode-
lovanje v raziskavi prostovoljno) in načelo izogibanja škodovanju (da raz-
iskovalec zaščiti interese udeleženca in dela v njegov in družbeni blagor).
Vsi udeleženci, ki so privolili v sodelovanje, so to storili prostovolj-
no. Obveščeni so bili o namenu in poteku raziskave, o tem, kaj se od njih
pričakuje, o prednostih sodelovanja v raziskavi in drugih podrobnostih.
Na podlagi predhodnega ustnega in pisnega vabila je sodelovanje odpo-
vedala le ena oseba. Vsi ostali vabljeni so privolili v sodelovanje. Nihče ni
v času raziskave odstopil, čeprav so bili vsi seznanjeni s to možnostjo. Vsi
so privolili v snemanje in anonimno uporabo podatkov v znanstvenoraz-
iskovalne namene. Svojo voljo so potrdili z izbiro možnosti »privolju-
jem/ne privoljujem v raziskavo«, »strinjam se/ne strinjam se, da se vo-
denje po razstavi/pogovor z mano snema«, »dovoljujem/ne dovoljujem,
da se pridobljene podatke anonimno citira«. Vsak udeleženec je prejel
izvod privolitve.
S privolitvami sem se ukvarjala na začetku raziskovalnega procesa.
V raziskavi ni bilo takšnih sprememb, da bi moral biti postopek privo-
litve dinamičen, procesen (prim. Israel in Hay, 2006: 64). Tudi ko sem
se poleg intervjujev odločila za dodatne vire podatkov, o tem nisem po-
sebej obveščala galerije, s katero sem sicer najprej stopila v stik. Pridobi-
la sem privolitve posameznih kustosov, za uporabo javnih dokumentov,
kot je knjižni vodnik po razstavi, in za analizo razstave same pa »dovo-
ljenje« sploh ni potrebno.
Posebnih tveganj, povezanih z raziskavo, za udeležence ni bilo. Va-
njo so sicer morali vložiti nekaj časa, vendar se to nikakor ni izkazalo za
problematično, še posebej, ker so bili s približno oceno trajanja procesa
vnaprej seznanjeni. V primerjavi s kakšnimi drugimi raziskavami ta za
udeležence resnično ni bila časovno potratna. Poskrbljeno je bilo tudi za
strošek vstopnine. Med tveganji bi veljalo poudariti le počutje udeležen-
cev, še posebej tistih, ki sem jih intervjuvala. Skrbelo me je, da se vsak ob
dikatofonu in nalogi, da naj (ne)znani osebi pred umetninami pripove-
duje o svojih mislih in čustvih, ne bo počutil ugodno, prijetno. Vendarle
tega ljudje ne počnemo pogosto, pravzaprav redko ali nikoli. Toda izka-
zalo se je, da je ta raziskava udeležencem pravzaprav prinesla tudi oseb-
nostne koristi.
dnost), (2) preverjanje interpretacij pri nekaterih preučevanih subjektih
in izbranih kolegih-raziskovalcih in (3) reflektiranje lastne pozicije.
Etični vidiki
Nemška sociologinja Hopfova (2004) poudarja dve temeljni etični nače-
li v kvalitativnem raziskovanju: načelo obveščene privolitve (da je sode-
lovanje v raziskavi prostovoljno) in načelo izogibanja škodovanju (da raz-
iskovalec zaščiti interese udeleženca in dela v njegov in družbeni blagor).
Vsi udeleženci, ki so privolili v sodelovanje, so to storili prostovolj-
no. Obveščeni so bili o namenu in poteku raziskave, o tem, kaj se od njih
pričakuje, o prednostih sodelovanja v raziskavi in drugih podrobnostih.
Na podlagi predhodnega ustnega in pisnega vabila je sodelovanje odpo-
vedala le ena oseba. Vsi ostali vabljeni so privolili v sodelovanje. Nihče ni
v času raziskave odstopil, čeprav so bili vsi seznanjeni s to možnostjo. Vsi
so privolili v snemanje in anonimno uporabo podatkov v znanstvenoraz-
iskovalne namene. Svojo voljo so potrdili z izbiro možnosti »privolju-
jem/ne privoljujem v raziskavo«, »strinjam se/ne strinjam se, da se vo-
denje po razstavi/pogovor z mano snema«, »dovoljujem/ne dovoljujem,
da se pridobljene podatke anonimno citira«. Vsak udeleženec je prejel
izvod privolitve.
S privolitvami sem se ukvarjala na začetku raziskovalnega procesa.
V raziskavi ni bilo takšnih sprememb, da bi moral biti postopek privo-
litve dinamičen, procesen (prim. Israel in Hay, 2006: 64). Tudi ko sem
se poleg intervjujev odločila za dodatne vire podatkov, o tem nisem po-
sebej obveščala galerije, s katero sem sicer najprej stopila v stik. Pridobi-
la sem privolitve posameznih kustosov, za uporabo javnih dokumentov,
kot je knjižni vodnik po razstavi, in za analizo razstave same pa »dovo-
ljenje« sploh ni potrebno.
Posebnih tveganj, povezanih z raziskavo, za udeležence ni bilo. Va-
njo so sicer morali vložiti nekaj časa, vendar se to nikakor ni izkazalo za
problematično, še posebej, ker so bili s približno oceno trajanja procesa
vnaprej seznanjeni. V primerjavi s kakšnimi drugimi raziskavami ta za
udeležence resnično ni bila časovno potratna. Poskrbljeno je bilo tudi za
strošek vstopnine. Med tveganji bi veljalo poudariti le počutje udeležen-
cev, še posebej tistih, ki sem jih intervjuvala. Skrbelo me je, da se vsak ob
dikatofonu in nalogi, da naj (ne)znani osebi pred umetninami pripove-
duje o svojih mislih in čustvih, ne bo počutil ugodno, prijetno. Vendarle
tega ljudje ne počnemo pogosto, pravzaprav redko ali nikoli. Toda izka-
zalo se je, da je ta raziskava udeležencem pravzaprav prinesla tudi oseb-
nostne koristi.
