Page 50 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 50
rajka bračun sova ■ umetnina – ljubezen na prvi pogled?
polja (npr. polje politike, ekonomije, religije, kulture, vzgoje in izobra-
ževanja), ki delujejo po nekem notranjem sistemu, po lastnih pravilih
igre. Polja imajo značilne oblike delovanja, merila in koncepte socialnih
vlog, nobeno polje pa ni popolnoma neodvisno. Polje s svojimi procesi
deluje skozi različne oblike kapitala: kulturnega, ki zajema znanje, upo-
rabo znanja in izobraževanje, socialnega, kamor spadajo družbene vezi,
stiki in odnosi, in ekonomskega, ki zajema denar in lastništvo. Kapital
se transformira v simbolno vrednost (simbolni kapital). Citirana študija
treh umetnostnih muzejev je zanimiva, saj pokaže, kakšno vrsto kapita-
la v muzeju predstavljajo muzejska zbirka, stavba, ustanovitelji in upravi-
telji (država, zasebniki – med njimi umetniki), donatorji, sponzorji, raz-
merja med akterji, povezave muzeja z drugimi muzeji (muzejska mreža),
obiskovalci, pedagoška dejavnost muzeja, povezave muzeja z univerzo in
drugimi vzgojno-izobraževalnimi ustanovami itn. (Grenfell in Hardy,
2007: 78–101). Iz posameznih študij primerov je razvidno, koliko je ka-
kšna oblika simbolnega kapitala vidna in kako se v svoji pojavnosti razli-
kuje od muzeja do muzeja, kritično pa je mogoče ugotoviti, da avtorja do
kapitala pristopata kot do nečesa, kar ima zgolj pozitiven pomen, čeprav
bi kazalo preučiti tudi druge strani tega pojava.
Bourdieujevo teorijo polja velja danes ponovno premisliti in kritič-
no uporabljati ob upoštevanju dejstva, da delujejo umetnostni muzeji na
vsaj dveh poljih: umetnostnem in vzgojno-izobraževalnem. To spremi-
nja logiko delovanja muzeja, njegove institucionalne prakse. Prior (2005)
meni, da je treba upoštevati spremenjeno razmerje med visoko (pravo)
in nizko (nepravo) umetnostjo, spremenjen status umetnine torej, s tem
povezane nove modele percepcije umetnosti ter pojav množične kulture
in potrošništva, ki se zajedata v avtonomijo kulturnega polja oziroma jo
spreminjata. V šestdesetih letih, ko je Bourdieu začel raziskovati družbe-
no neenakost, vanj pa zajel tudi umetnostne muzeje, je bil kontekst ne-
koliko drugačen.
Njegova študija je namreč nastala v času, ko muzeologije, kakršno
poznamo danes, in empiričnih študij muzejskega občinstva še ni bilo.
Kot že rečeno, je postala pozneje zelo vplivna. V obdobju prenove sveta
po drugi svetovni vojni, družbenega aktivizma v šestdesetih letih, boja za
človekove pravice, študentskih protestov, feminističnih gibanj in ne na-
zadnje mnogokulturnosti so Bourdieujeve študije vzgojno-izobraževal-
ne institucije kot kategorije družbenega (delal je tudi raziskave med štu-
denti) podpirale zahteve po večji demokratizaciji kulture (McClellan,
2008: 42). Njegova raziskava v muzejih je neposredno odpirala vprašanja
polja (npr. polje politike, ekonomije, religije, kulture, vzgoje in izobra-
ževanja), ki delujejo po nekem notranjem sistemu, po lastnih pravilih
igre. Polja imajo značilne oblike delovanja, merila in koncepte socialnih
vlog, nobeno polje pa ni popolnoma neodvisno. Polje s svojimi procesi
deluje skozi različne oblike kapitala: kulturnega, ki zajema znanje, upo-
rabo znanja in izobraževanje, socialnega, kamor spadajo družbene vezi,
stiki in odnosi, in ekonomskega, ki zajema denar in lastništvo. Kapital
se transformira v simbolno vrednost (simbolni kapital). Citirana študija
treh umetnostnih muzejev je zanimiva, saj pokaže, kakšno vrsto kapita-
la v muzeju predstavljajo muzejska zbirka, stavba, ustanovitelji in upravi-
telji (država, zasebniki – med njimi umetniki), donatorji, sponzorji, raz-
merja med akterji, povezave muzeja z drugimi muzeji (muzejska mreža),
obiskovalci, pedagoška dejavnost muzeja, povezave muzeja z univerzo in
drugimi vzgojno-izobraževalnimi ustanovami itn. (Grenfell in Hardy,
2007: 78–101). Iz posameznih študij primerov je razvidno, koliko je ka-
kšna oblika simbolnega kapitala vidna in kako se v svoji pojavnosti razli-
kuje od muzeja do muzeja, kritično pa je mogoče ugotoviti, da avtorja do
kapitala pristopata kot do nečesa, kar ima zgolj pozitiven pomen, čeprav
bi kazalo preučiti tudi druge strani tega pojava.
Bourdieujevo teorijo polja velja danes ponovno premisliti in kritič-
no uporabljati ob upoštevanju dejstva, da delujejo umetnostni muzeji na
vsaj dveh poljih: umetnostnem in vzgojno-izobraževalnem. To spremi-
nja logiko delovanja muzeja, njegove institucionalne prakse. Prior (2005)
meni, da je treba upoštevati spremenjeno razmerje med visoko (pravo)
in nizko (nepravo) umetnostjo, spremenjen status umetnine torej, s tem
povezane nove modele percepcije umetnosti ter pojav množične kulture
in potrošništva, ki se zajedata v avtonomijo kulturnega polja oziroma jo
spreminjata. V šestdesetih letih, ko je Bourdieu začel raziskovati družbe-
no neenakost, vanj pa zajel tudi umetnostne muzeje, je bil kontekst ne-
koliko drugačen.
Njegova študija je namreč nastala v času, ko muzeologije, kakršno
poznamo danes, in empiričnih študij muzejskega občinstva še ni bilo.
Kot že rečeno, je postala pozneje zelo vplivna. V obdobju prenove sveta
po drugi svetovni vojni, družbenega aktivizma v šestdesetih letih, boja za
človekove pravice, študentskih protestov, feminističnih gibanj in ne na-
zadnje mnogokulturnosti so Bourdieujeve študije vzgojno-izobraževal-
ne institucije kot kategorije družbenega (delal je tudi raziskave med štu-
denti) podpirale zahteve po večji demokratizaciji kulture (McClellan,
2008: 42). Njegova raziskava v muzejih je neposredno odpirala vprašanja
