Page 54 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 54
rajka bračun sova ■ umetnina – ljubezen na prvi pogled?
Ameriška raziskovalca sta preverjala tezo sociologov, da naj bi se po-
men »visoke« umetnosti, s tem pa muzejev in drugih kulturnih usta-
nov, z ozirom na kulturni kapital v družbi zmanjševal (DiMaggio in
Mukhtar, 2004). Analizirala sta državne statistične podatke o tem, ko-
liko so Američani obiskovali umetnostne muzeje, gledališča, koncer-
tne hiše, skratka »konzumirali« različne umetnosti (likovno umetnost,
džez, klasično glasbo, balet, gledališče) v letih 1982, 1992 in 2002. Med
drugim sta ugotovila, da se je v tem obdobju zanimanje za umetnostne
muzeje in džez povečevalo, za glasbo, balet in gledališče pa manjšalo.
Kljub nekaterim razlikam, ki so se pokazale glede na starost, spol in iz-
obrazbo, sta tezo, da naj bi se pomen »visoke« umetnosti kot kulturne-
ga kapitala zmanjševal, delno ovrgla. Sta pa zaznala upad v pogostnosti
udeleževanja dogodkov v živo (tudi v muzejih), in sicer v vseh treh kate-
gorijah preučevanih skupin (glede na spol, starost in izobrazbo).
DiMaggio (1996) je na primeru umetnostnih muzejev pokazal, da je
o kulturnem kapitalu mogoče razmišljati tudi bolj strateško. Preučeval
je razlike v družbenih, kulturnih in političnih stališčih Američanov, ki
obiskujejo umetnostne muzeje, in tistih, ki jih ne. Primerjalna raziskava
je zajela 1606 udeležencev. Uporabil je kompleksne državne statistične
podatke o gospodinjstvih, pri tem pa ustrezno upošteval oziroma izena-
čil razlike v starosti, izobrazbi, dohodku, rasi in spolu. Ugotovil je, da so
ljudje, ki obiskujejo umetnostne muzeje, v primerjavi s tistimi, ki jih ne,
bolj kozmopolitski in sekularni, bolj zaupljivi, z liberalnejšimi politični-
mi nazori, bolj tolerantni do drugih ras, bolj odprti do drugih kultur in
življenjskih stilov ter bolj tolerantni do visoke kulture, ki jih bolj zani-
ma. Na podlagi te metodologije sicer ni mogoče sklepati, opozarja avtor,
da je prav obiskovanje umetnostnih muzejev tisti dejavnik, ki privede
do omenjenih razlik v vrednotah in stališčih, je pa obiskovanje umetno-
stnih muzejev treba razumeti v kontekstu oblikovanja družbenih iden-
titet in mrež. Instrumentarij, ki bi na ravni odvisne spremenljivke, obi-
skovanja umetnostnih muzejev, zajel tudi informacije o tem, koliko časa
oseba preživi v umetnostnem muzeju, kakšen tip umetnostnega muzeja
obiskuje, katera umetnost jo zanima, skratka, kakšen je njen »okus«, bi
nemara pokazal še na dodatne povezave.
Vsekakor se danes, ko je visoka izobrazba množičen pojav, z ozirom
na obiskanost umetnostnih muzejev in posledično na družbene učinke
zastavlja več vprašanj. Po mnenju Tavčarjeve se je treba vprašati vsaj dvo-
je: »ali se je z dvigom izobrazbene ravni prebivalstva povečal tudi obisk
umetnostnih muzejev in galerij«, ter, »ali kljub bistveno spremenjeni
Ameriška raziskovalca sta preverjala tezo sociologov, da naj bi se po-
men »visoke« umetnosti, s tem pa muzejev in drugih kulturnih usta-
nov, z ozirom na kulturni kapital v družbi zmanjševal (DiMaggio in
Mukhtar, 2004). Analizirala sta državne statistične podatke o tem, ko-
liko so Američani obiskovali umetnostne muzeje, gledališča, koncer-
tne hiše, skratka »konzumirali« različne umetnosti (likovno umetnost,
džez, klasično glasbo, balet, gledališče) v letih 1982, 1992 in 2002. Med
drugim sta ugotovila, da se je v tem obdobju zanimanje za umetnostne
muzeje in džez povečevalo, za glasbo, balet in gledališče pa manjšalo.
Kljub nekaterim razlikam, ki so se pokazale glede na starost, spol in iz-
obrazbo, sta tezo, da naj bi se pomen »visoke« umetnosti kot kulturne-
ga kapitala zmanjševal, delno ovrgla. Sta pa zaznala upad v pogostnosti
udeleževanja dogodkov v živo (tudi v muzejih), in sicer v vseh treh kate-
gorijah preučevanih skupin (glede na spol, starost in izobrazbo).
DiMaggio (1996) je na primeru umetnostnih muzejev pokazal, da je
o kulturnem kapitalu mogoče razmišljati tudi bolj strateško. Preučeval
je razlike v družbenih, kulturnih in političnih stališčih Američanov, ki
obiskujejo umetnostne muzeje, in tistih, ki jih ne. Primerjalna raziskava
je zajela 1606 udeležencev. Uporabil je kompleksne državne statistične
podatke o gospodinjstvih, pri tem pa ustrezno upošteval oziroma izena-
čil razlike v starosti, izobrazbi, dohodku, rasi in spolu. Ugotovil je, da so
ljudje, ki obiskujejo umetnostne muzeje, v primerjavi s tistimi, ki jih ne,
bolj kozmopolitski in sekularni, bolj zaupljivi, z liberalnejšimi politični-
mi nazori, bolj tolerantni do drugih ras, bolj odprti do drugih kultur in
življenjskih stilov ter bolj tolerantni do visoke kulture, ki jih bolj zani-
ma. Na podlagi te metodologije sicer ni mogoče sklepati, opozarja avtor,
da je prav obiskovanje umetnostnih muzejev tisti dejavnik, ki privede
do omenjenih razlik v vrednotah in stališčih, je pa obiskovanje umetno-
stnih muzejev treba razumeti v kontekstu oblikovanja družbenih iden-
titet in mrež. Instrumentarij, ki bi na ravni odvisne spremenljivke, obi-
skovanja umetnostnih muzejev, zajel tudi informacije o tem, koliko časa
oseba preživi v umetnostnem muzeju, kakšen tip umetnostnega muzeja
obiskuje, katera umetnost jo zanima, skratka, kakšen je njen »okus«, bi
nemara pokazal še na dodatne povezave.
Vsekakor se danes, ko je visoka izobrazba množičen pojav, z ozirom
na obiskanost umetnostnih muzejev in posledično na družbene učinke
zastavlja več vprašanj. Po mnenju Tavčarjeve se je treba vprašati vsaj dvo-
je: »ali se je z dvigom izobrazbene ravni prebivalstva povečal tudi obisk
umetnostnih muzejev in galerij«, ter, »ali kljub bistveno spremenjeni
