Page 46 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 46
rajka bračun sova ■ umetnina – ljubezen na prvi pogled?
Prenova stavbe in stalne razstave Moderne galerije (kjer je potekala
pričujoča raziskava) ter oblikovanje nove enote – Muzeja sodobne ume-
tnosti na Metelkovi – leta 2011 je vodstvo institucije vodilo v premi-
slek o poslanstvu Moderne galerije kot muzeja umetnosti 20. stoletja in
Muzeja sodobne umetnosti kot muzeja umetnosti 21. stoletja. Pri razmi-
šljanju o »avtentičnem interesu« muzeja oziroma muzejev je kot para-
digmatski primer naveden MoMA, »mater« muzejev moderne in so-
dobne umetnosti – umetnostnih muzejev z dvojno naravo (Badovinac,
2010). Ta muzej ob svoji ustanovitvi med vojnama, natančneje leta 1929,
ni imel zbirke, temveč jo je šele začel oblikovati, s svojo zbiralno politiko,
razstavnimi praksami in didaktičnimi pristopi pa je razvil vpliven »mo-
del sodobne muzeologije« (McClellan, 2008: 41).
V prvem dobrem desetletju svojega delovanja, ko je muzej vodil
umetnostni zgodovinar Alfred H. Barr ml. (direktor v obdobju 1929–
1943; z muzejem je bil povezan do svoje smrti), je muzej prirejal raz-
stave, s katerimi je ne samo začel utemeljevati zgodovino moderne (ta-
krat sodobne) umetnosti, ampak tudi okvirjati obiskovalčevo estetsko
izkušnjo. Barrov sistematični pristop k zgodovinjenju likovne ume-
tnosti (znamenita ročna skica Razvoj abstraktne umetnosti, na kate-
ri je v času in prostoru povezal različne izme v njihovih medsebojnih
slogovnih vplivih, »mapiral« pa je tudi starejšo likovno umetnost –
gl. Kantor, 2002: 22–25) je temeljil na formalizmu (izenačenju forme
in vsebine, sloga in sporočila) – s tem ga je začel tudi ideološko uteme-
ljevati (udejanjil se je v konceptu bele kocke). Muzej je v svojem zače-
tnem obdobju integriral interpretacijo v lasten koncept na eni strani z
razstavami figuralne, realistične umetnosti (na primer ameriškega sli-
karstva in kiparstva med letoma 1862 in 1932, pa denimo evropskih
postimpresionističnih slikarjev kot Paul Cézanne, Paul Gauguin, Ge-
orges Seurat, Vincent van Gogh), umetnosti torej, ki je z družbeni-
mi vsebinami in prepoznavnimi motivi neposredno nagovorila obi-
skovalca – ta se je z njo lahko poistovetil vsaj na najosnovnejši ravni
(prim. Wilson, 2009). Na drugi strani je muzej interpretacijo integri-
ral z didaskalijami, ki jih pisal Barr sam in ki so se mu poleg fizične po-
stavitve eksponatov zdele pomembna komunikacijska strategija (Sta-
niszewski, 1998: 62–65, sl. 2.4). Barr, ki je bil tudi predavatelj umetno-
stne zgodovine, je vzpostavljal in preizkušal meje moderne umetnosti
z vključevanjem najrazličnejših umetnostnih zvrsti, muzealizacija ar-
tefaktov – naj je šlo za sliko, kip ali etnografski predmet avtohtone in-
dijanske kulture – pa je bila predvsem estetska.
Prenova stavbe in stalne razstave Moderne galerije (kjer je potekala
pričujoča raziskava) ter oblikovanje nove enote – Muzeja sodobne ume-
tnosti na Metelkovi – leta 2011 je vodstvo institucije vodilo v premi-
slek o poslanstvu Moderne galerije kot muzeja umetnosti 20. stoletja in
Muzeja sodobne umetnosti kot muzeja umetnosti 21. stoletja. Pri razmi-
šljanju o »avtentičnem interesu« muzeja oziroma muzejev je kot para-
digmatski primer naveden MoMA, »mater« muzejev moderne in so-
dobne umetnosti – umetnostnih muzejev z dvojno naravo (Badovinac,
2010). Ta muzej ob svoji ustanovitvi med vojnama, natančneje leta 1929,
ni imel zbirke, temveč jo je šele začel oblikovati, s svojo zbiralno politiko,
razstavnimi praksami in didaktičnimi pristopi pa je razvil vpliven »mo-
del sodobne muzeologije« (McClellan, 2008: 41).
V prvem dobrem desetletju svojega delovanja, ko je muzej vodil
umetnostni zgodovinar Alfred H. Barr ml. (direktor v obdobju 1929–
1943; z muzejem je bil povezan do svoje smrti), je muzej prirejal raz-
stave, s katerimi je ne samo začel utemeljevati zgodovino moderne (ta-
krat sodobne) umetnosti, ampak tudi okvirjati obiskovalčevo estetsko
izkušnjo. Barrov sistematični pristop k zgodovinjenju likovne ume-
tnosti (znamenita ročna skica Razvoj abstraktne umetnosti, na kate-
ri je v času in prostoru povezal različne izme v njihovih medsebojnih
slogovnih vplivih, »mapiral« pa je tudi starejšo likovno umetnost –
gl. Kantor, 2002: 22–25) je temeljil na formalizmu (izenačenju forme
in vsebine, sloga in sporočila) – s tem ga je začel tudi ideološko uteme-
ljevati (udejanjil se je v konceptu bele kocke). Muzej je v svojem zače-
tnem obdobju integriral interpretacijo v lasten koncept na eni strani z
razstavami figuralne, realistične umetnosti (na primer ameriškega sli-
karstva in kiparstva med letoma 1862 in 1932, pa denimo evropskih
postimpresionističnih slikarjev kot Paul Cézanne, Paul Gauguin, Ge-
orges Seurat, Vincent van Gogh), umetnosti torej, ki je z družbeni-
mi vsebinami in prepoznavnimi motivi neposredno nagovorila obi-
skovalca – ta se je z njo lahko poistovetil vsaj na najosnovnejši ravni
(prim. Wilson, 2009). Na drugi strani je muzej interpretacijo integri-
ral z didaskalijami, ki jih pisal Barr sam in ki so se mu poleg fizične po-
stavitve eksponatov zdele pomembna komunikacijska strategija (Sta-
niszewski, 1998: 62–65, sl. 2.4). Barr, ki je bil tudi predavatelj umetno-
stne zgodovine, je vzpostavljal in preizkušal meje moderne umetnosti
z vključevanjem najrazličnejših umetnostnih zvrsti, muzealizacija ar-
tefaktov – naj je šlo za sliko, kip ali etnografski predmet avtohtone in-
dijanske kulture – pa je bila predvsem estetska.
