Page 48 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 48
rajka bračun sova ■ umetnina – ljubezen na prvi pogled?
tako zaradi razmerij med temi linijami, oblikami in barvami. /.../ Repre-
zentacija, se pravi tisto, kar slika prikazuje, je za naše vrednotenje ume-
tnin s stališča umetnosti nepomembna. /.../ Pri umetnosti torej ne gre
za življenje, čeprav se včasih zdi drugače. Edino relevantno znanje, ki ga
gledalec potrebuje, je občutek za obliko in barvo ter tridimenzionalni
prostor.« (Warburton, 2012: 9–10.)
Bistvo oziroma posledica te teorije je, da so pomenljivo formo spo-
sobni dojeti le redki – izobraženci. Poleg tega naj bi te pomenljive forme
ne bilo mogoče razložiti (prav tam: 21).
McClellan ugotavlja, da je modernističen način razstavljanja ume-
tnin v muzejih še vedno aktualen, saj »so fotografije starih postavitev
[v MoMA] videti, kot bi bile posnete danes« (2008: 78). V luči »koper-
nikanskega preobrata« od muzejev kot institucij k njihovim obiskoval-
cem in v luči drugačnega pojmovanja recepcije umetnin se moramo tako
vendarle vprašati o (ne)spreminjajoči se naravi umetnostnega muzeja kot
družbene institucije. Pojasniti jo je mogoče s teorijo institucije, ki je v na-
daljevanju najprej na kratko predstavljena, nato pa aplicirana na ume-
tnostne muzeje.
Predmet institucionalne teorije je delovanje oziroma, kot se je izra-
zila antropologinja Douglasova (1987), »mišljenje« institucij. Instituci-
onaliste zanima nastanek, strukture in delovanje institucij kot organiza-
cij. Teorija institucije temelji na preučevanju družbenih vplivov (ne samo
lokalnih), ki oblikujejo organizacije, vplivov idej in simbolnih družbe-
nih prvin na delovanje organizacij, dolgoročnih učinkov in dolgotraj-
nosti institucionalizacije, na institucijo vezanih družbenih mehaniz-
mov (ne samo, kaj se dogaja, ampak, kako se nekaj dogaja) in povezano-
sti različnih dejavnikov, zaradi katerih določena institucija deluje tako,
kot deluje (Scott, 2008: 211–214). »Institucije so sestavljene iz regulativ-
nih, normativnih in kulturno-kognitivnih elementov, ki skupaj z dejav-
nostmi in viri zagotavljajo družbenemu življenju stabilnost in pomen.«
(Prav tam: 48.) Sociološki institucionalisti, ki preučujejo tudi muzeje,
poudarjajo kulturno-kognitivne prvine institucije. Institucionaliste da-
nes bolj kot notranji organizacijski mehanizmi in obnašanje udeleženih
zanima polje delovanja institucije, bolj kot stabilna jih zanima spremi-
njajoča se narava institucije in bolj kot navidezna neracionalnost orga-
nizacijskih odločitev jih zanima družbena odgovornost institucij (prav
tam: 216–217). Kadar se družbena institucija, ki naj bi zagotavljala sta-
bilnost, v spreminjajoči se družbi ni zmožna spreminjati, lahko ogrozi
svoj obstoj.
tako zaradi razmerij med temi linijami, oblikami in barvami. /.../ Repre-
zentacija, se pravi tisto, kar slika prikazuje, je za naše vrednotenje ume-
tnin s stališča umetnosti nepomembna. /.../ Pri umetnosti torej ne gre
za življenje, čeprav se včasih zdi drugače. Edino relevantno znanje, ki ga
gledalec potrebuje, je občutek za obliko in barvo ter tridimenzionalni
prostor.« (Warburton, 2012: 9–10.)
Bistvo oziroma posledica te teorije je, da so pomenljivo formo spo-
sobni dojeti le redki – izobraženci. Poleg tega naj bi te pomenljive forme
ne bilo mogoče razložiti (prav tam: 21).
McClellan ugotavlja, da je modernističen način razstavljanja ume-
tnin v muzejih še vedno aktualen, saj »so fotografije starih postavitev
[v MoMA] videti, kot bi bile posnete danes« (2008: 78). V luči »koper-
nikanskega preobrata« od muzejev kot institucij k njihovim obiskoval-
cem in v luči drugačnega pojmovanja recepcije umetnin se moramo tako
vendarle vprašati o (ne)spreminjajoči se naravi umetnostnega muzeja kot
družbene institucije. Pojasniti jo je mogoče s teorijo institucije, ki je v na-
daljevanju najprej na kratko predstavljena, nato pa aplicirana na ume-
tnostne muzeje.
Predmet institucionalne teorije je delovanje oziroma, kot se je izra-
zila antropologinja Douglasova (1987), »mišljenje« institucij. Instituci-
onaliste zanima nastanek, strukture in delovanje institucij kot organiza-
cij. Teorija institucije temelji na preučevanju družbenih vplivov (ne samo
lokalnih), ki oblikujejo organizacije, vplivov idej in simbolnih družbe-
nih prvin na delovanje organizacij, dolgoročnih učinkov in dolgotraj-
nosti institucionalizacije, na institucijo vezanih družbenih mehaniz-
mov (ne samo, kaj se dogaja, ampak, kako se nekaj dogaja) in povezano-
sti različnih dejavnikov, zaradi katerih določena institucija deluje tako,
kot deluje (Scott, 2008: 211–214). »Institucije so sestavljene iz regulativ-
nih, normativnih in kulturno-kognitivnih elementov, ki skupaj z dejav-
nostmi in viri zagotavljajo družbenemu življenju stabilnost in pomen.«
(Prav tam: 48.) Sociološki institucionalisti, ki preučujejo tudi muzeje,
poudarjajo kulturno-kognitivne prvine institucije. Institucionaliste da-
nes bolj kot notranji organizacijski mehanizmi in obnašanje udeleženih
zanima polje delovanja institucije, bolj kot stabilna jih zanima spremi-
njajoča se narava institucije in bolj kot navidezna neracionalnost orga-
nizacijskih odločitev jih zanima družbena odgovornost institucij (prav
tam: 216–217). Kadar se družbena institucija, ki naj bi zagotavljala sta-
bilnost, v spreminjajoči se družbi ni zmožna spreminjati, lahko ogrozi
svoj obstoj.
