Page 53 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 53
izhodišča preučevanja muzejske interpretacije 53
tjem se je bolj kot o njenih potencialih govorilo o njenih mejah (Žele-
znik, 2004).
Vse večji poudarek, ki ga muzeji kot institucije namenjajo interpre-
taciji, lahko povežemo s postkolonialnim spoznanjem, da je »véliko
obdobje zbiranja predmetov za muzeje končano« (Hooper-Greenhill,
2000: 152). Nov koncept muzeja predvideva, da muzej predmete hrani
in za njih skrbi, pri tem pa se osredotoči bolj na njihovo uporabo kot na
nadaljnjo akumulacijo (prav tam). Bolj kot to, da muzej zbirko povečuje,
je torej pomembno, kaj muzej z zbirko počne. Angleški diskurz se osre-
dotoča na t. i. komunikacijo. V skladu s tem diskurzom se razstavi pri-
družujejo nove oblike komuniciranja z obiskovalci, dejavnosti pred in po
razstavi, ki so usmerjene v družbo; zbiranje in hranjenje umetnin tako
nista končni cilj, temveč sredstvo za doseganje pravega cilja – komunika-
cije z obiskovalci (Tavčar, 2009: 112).
Hein (2012) gre v svojem razmišljanju o vlogi muzeja v sodobni
družbi nekoliko dlje od tega. Trdno verjame, da je muzejska pedagogi-
ka – s tem pojmom misli na vzgojno-izobraževalno vlogo muzeja ter s
tem med sabo tesno povezane teorije in prakse – ključna za izpolnjeva-
nje javnega poslanstva muzejev, ki ga vidi v spodbujanju demokracije. Z
naslonitvijo na Deweyjevo delo je razvil progresistično (reformsko) tezo,
da namen vzgoje in izobraževanja v muzejih ni zgolj prenos znanja ali
poudarjanje procesov razumevanja oziroma osebnega pomenjenja, am-
pak tudi izboljševanje družbe. Hein tako meni, da so muzeji v bistvu
vzgojno-izobraževalne ustanove, da predmeti oziroma materialna kul-
tura zahtevajo interpretiranje, in da morata vzgoja in izoraževanje in z
njima povezana interpretacija dosegati določen družbeno-moralni ozi-
roma politični namen – razvijanje demokracije in postavljanje vprašanj
pravičnosti v družbi.
In koliko so muzeji pri tem uspešni? Kakšni so družbeni učinki mu-
zejev? S čim te institucije pravzaprav zagotavljajo svoj obstoj? Zakaj so
muzeji dobri? In zakaj zagotavljati dostopnost, še več, širiti demokracijo
ter, če se vrnemo k Bourdieuju, razvijati kulturni kapital? Pri nas muzeji
in njihova obiskanost praktično niso predmet raziskav (pa čeprav lahko
ukinjanje ali zapiranje muzejev opazujemo v naši bližini, na primer v Bo-
sni in Hercegovini), zato velja opozoriti na dve tuji raziskavi, ki sicer ni-
sta čisto v kontekstu Heinovih razmišljanj (ampak bolj Bourdieujevih),
prihajata pa iz istega kulturnega okolja (zato ju moramo brati z ustrezno
kritično distanco).
tjem se je bolj kot o njenih potencialih govorilo o njenih mejah (Žele-
znik, 2004).
Vse večji poudarek, ki ga muzeji kot institucije namenjajo interpre-
taciji, lahko povežemo s postkolonialnim spoznanjem, da je »véliko
obdobje zbiranja predmetov za muzeje končano« (Hooper-Greenhill,
2000: 152). Nov koncept muzeja predvideva, da muzej predmete hrani
in za njih skrbi, pri tem pa se osredotoči bolj na njihovo uporabo kot na
nadaljnjo akumulacijo (prav tam). Bolj kot to, da muzej zbirko povečuje,
je torej pomembno, kaj muzej z zbirko počne. Angleški diskurz se osre-
dotoča na t. i. komunikacijo. V skladu s tem diskurzom se razstavi pri-
družujejo nove oblike komuniciranja z obiskovalci, dejavnosti pred in po
razstavi, ki so usmerjene v družbo; zbiranje in hranjenje umetnin tako
nista končni cilj, temveč sredstvo za doseganje pravega cilja – komunika-
cije z obiskovalci (Tavčar, 2009: 112).
Hein (2012) gre v svojem razmišljanju o vlogi muzeja v sodobni
družbi nekoliko dlje od tega. Trdno verjame, da je muzejska pedagogi-
ka – s tem pojmom misli na vzgojno-izobraževalno vlogo muzeja ter s
tem med sabo tesno povezane teorije in prakse – ključna za izpolnjeva-
nje javnega poslanstva muzejev, ki ga vidi v spodbujanju demokracije. Z
naslonitvijo na Deweyjevo delo je razvil progresistično (reformsko) tezo,
da namen vzgoje in izobraževanja v muzejih ni zgolj prenos znanja ali
poudarjanje procesov razumevanja oziroma osebnega pomenjenja, am-
pak tudi izboljševanje družbe. Hein tako meni, da so muzeji v bistvu
vzgojno-izobraževalne ustanove, da predmeti oziroma materialna kul-
tura zahtevajo interpretiranje, in da morata vzgoja in izoraževanje in z
njima povezana interpretacija dosegati določen družbeno-moralni ozi-
roma politični namen – razvijanje demokracije in postavljanje vprašanj
pravičnosti v družbi.
In koliko so muzeji pri tem uspešni? Kakšni so družbeni učinki mu-
zejev? S čim te institucije pravzaprav zagotavljajo svoj obstoj? Zakaj so
muzeji dobri? In zakaj zagotavljati dostopnost, še več, širiti demokracijo
ter, če se vrnemo k Bourdieuju, razvijati kulturni kapital? Pri nas muzeji
in njihova obiskanost praktično niso predmet raziskav (pa čeprav lahko
ukinjanje ali zapiranje muzejev opazujemo v naši bližini, na primer v Bo-
sni in Hercegovini), zato velja opozoriti na dve tuji raziskavi, ki sicer ni-
sta čisto v kontekstu Heinovih razmišljanj (ampak bolj Bourdieujevih),
prihajata pa iz istega kulturnega okolja (zato ju moramo brati z ustrezno
kritično distanco).
