Page 45 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 45
izhodišča preučevanja muzejske interpretacije 45
ščalo interpretacijo. »Z interpretiranjem muzejskega gradiva so dosegli
stopnjo, na kateri je muzej lahko začel funkcionirati tudi kot izobraže-
valna institucija.« (prav tam: 136.)
Zbiranje in sistematiziranju se pridružijo novi načini razstavljanja –
vizualni modeli, temelječi na premišljeni (to je na znanosti utemeljeni)
linearnosti – zaporedju predmetov ali idej, zgodbi (prim. Tavčar, 2009:
76). Angleški, italijanski in francoski muzeji so že zgodaj, praktično od
svojih začetkov v 17. in 18. stoletju, eksponatom dodajali didaskalije ter
tiskali kataloge in vodnike, da bi obiskovalce čim bolj informirali in po-
učili o razstavljenih zbirkah, izpostavlja avtorica (Tavčar, 2003). Drugi
muzeji, predvsem v nemškem in avstrijskem prostoru, pa so tudi v 19.
stoletju, zlati dobi muzejev, še vedno delovali kot znanstvene, »zaprte«
institucije. »Ideja muzeja kot prostora, ki bi bil namenjen izobraževanju,
se v nemških in avstrijskih muzejih ni uveljavila pred letom 1900. Prevla-
dovalo je zbiranje in shranjevanje predmetov, izobraževanje pa si je mo-
ralo pot v muzej šele priboriti.« (Prav tam: 146.) V tem okviru so se se-
veda razvijali tudi slovenski muzeji.
Historični muzeologi sicer opozarjajo, da je zgodovinski pogled na
razvoj muzejskega koncepta in njegovih različnih sestavin lahko pro-
blematičen, če k njemu pristopimo linearno, deskriptivno, progresivno.
Tako lahko napačno postavimo muzejska procesa, znanstveno razisko-
vanje (proces, usmerjen v predmet) in pedagoško delo (proces, usmer-
jen v obiskovalca), na različna bregova, namesto da bi iskali vzročno-po-
sledične povezave med njima. V sodobnem času se to kaže kot nekakšen
konflikt med kustosi in pedagogi v muzeju, ki z vzgojno-izobraževal-
nega vidika ni utemeljen, saj vsako posredovanje znanja najprej zahteva
njegovo oblikovanje, konstrukcijo. Vprašati se je treba namreč ne samo,
kako neka vzgojno-izobraževalna institucija izobražuje, ampak tudi in
predvsem, kaj privzgaja; sistematično zbiranje in preučevanje muzejske
zbirke, kar je delo kustosov, je tukaj temeljnega pomena. Zgodovina mu-
zeja nas uči, da je interpretacija sestavina javnega muzeja, pri tem pa ne
ostaja vedno enaka, temveč se skladno z družbenim pogledom na muzej
tudi spreminja.
To je mogoče ponazoriti s primerom specifičnega umetnostnega
muzeja – muzeja moderne oziroma sodobne umetnosti. Gre za tip mu-
zeja, ki je za to raziskavo iz teoretičnega vidika še posebej zanimiv, saj
ta muzej na svoj način označuje stvari za umetnine, opredeljuje status
umetniških del in okvirja človekov odnos do njih. V nadaljevanju nas bo
predvsem zanimalo zadnje.
ščalo interpretacijo. »Z interpretiranjem muzejskega gradiva so dosegli
stopnjo, na kateri je muzej lahko začel funkcionirati tudi kot izobraže-
valna institucija.« (prav tam: 136.)
Zbiranje in sistematiziranju se pridružijo novi načini razstavljanja –
vizualni modeli, temelječi na premišljeni (to je na znanosti utemeljeni)
linearnosti – zaporedju predmetov ali idej, zgodbi (prim. Tavčar, 2009:
76). Angleški, italijanski in francoski muzeji so že zgodaj, praktično od
svojih začetkov v 17. in 18. stoletju, eksponatom dodajali didaskalije ter
tiskali kataloge in vodnike, da bi obiskovalce čim bolj informirali in po-
učili o razstavljenih zbirkah, izpostavlja avtorica (Tavčar, 2003). Drugi
muzeji, predvsem v nemškem in avstrijskem prostoru, pa so tudi v 19.
stoletju, zlati dobi muzejev, še vedno delovali kot znanstvene, »zaprte«
institucije. »Ideja muzeja kot prostora, ki bi bil namenjen izobraževanju,
se v nemških in avstrijskih muzejih ni uveljavila pred letom 1900. Prevla-
dovalo je zbiranje in shranjevanje predmetov, izobraževanje pa si je mo-
ralo pot v muzej šele priboriti.« (Prav tam: 146.) V tem okviru so se se-
veda razvijali tudi slovenski muzeji.
Historični muzeologi sicer opozarjajo, da je zgodovinski pogled na
razvoj muzejskega koncepta in njegovih različnih sestavin lahko pro-
blematičen, če k njemu pristopimo linearno, deskriptivno, progresivno.
Tako lahko napačno postavimo muzejska procesa, znanstveno razisko-
vanje (proces, usmerjen v predmet) in pedagoško delo (proces, usmer-
jen v obiskovalca), na različna bregova, namesto da bi iskali vzročno-po-
sledične povezave med njima. V sodobnem času se to kaže kot nekakšen
konflikt med kustosi in pedagogi v muzeju, ki z vzgojno-izobraževal-
nega vidika ni utemeljen, saj vsako posredovanje znanja najprej zahteva
njegovo oblikovanje, konstrukcijo. Vprašati se je treba namreč ne samo,
kako neka vzgojno-izobraževalna institucija izobražuje, ampak tudi in
predvsem, kaj privzgaja; sistematično zbiranje in preučevanje muzejske
zbirke, kar je delo kustosov, je tukaj temeljnega pomena. Zgodovina mu-
zeja nas uči, da je interpretacija sestavina javnega muzeja, pri tem pa ne
ostaja vedno enaka, temveč se skladno z družbenim pogledom na muzej
tudi spreminja.
To je mogoče ponazoriti s primerom specifičnega umetnostnega
muzeja – muzeja moderne oziroma sodobne umetnosti. Gre za tip mu-
zeja, ki je za to raziskavo iz teoretičnega vidika še posebej zanimiv, saj
ta muzej na svoj način označuje stvari za umetnine, opredeljuje status
umetniških del in okvirja človekov odnos do njih. V nadaljevanju nas bo
predvsem zanimalo zadnje.
