Page 44 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 44
rajka bračun sova ■ umetnina – ljubezen na prvi pogled?
ja muzejev. Prav umetnostni muzeji so se namreč dolgo »upirali« spre-
membam, ki jih je zahtevala nova muzeologija od sedemdesetih let na-
prej (več o tem v nadaljevanju).
Preučevanje muzejskega občinstva je imelo za cilj seveda nove in
drugačne institucionalne prakse (takšne, ki bodo temeljile na načelu
vključevanja, participacije), med katerimi je postala najpomembnejša
muzejska interpretacija. Ta je bila v sedemdesetih letih, v obdobju opi-
sanega kopernikanskega preobrata, označena kot ena temeljnih funkcij
oziroma nalog muzeja (Alexander in Alexander, 1979/2008); v ameri-
škem prostoru toliko bolj, saj so se, kot že rečeno, z interpretacijo na kon-
ceptualni ravni ukvarjali že v petdesetih letih 20. stoletja. Tilden je in-
terpretacijo obravnaval kot vzgojno-izobraževalno prakso, ki naj prispe-
va k razumevanju, skozi razumevanje k pozitivnemu odnosu in skozi po-
zitiven odnos k varovanju dediščine (Papuga, 2011: 99). Ta filozofija je v
svojem jedru v muzejski stroki aktualna še danes; mednarodni muzej-
ski svet opredeljuje muzejsko interpretacijo kot tisto dejavnost na podla-
gi eksponatov, s katero muzeji prispevajo k vrednotenju, razumevanju in
uveljavljanju naravne in kulturne dediščine ter tako razvijajo svojo izo-
braževalno vlogo (ICOM, 2005).
Z nekoliko bolj natančnim pogledom v zgodovino, ki ga zahteva in-
stitucionalni kontekst, pa hitro ugotovimo, da je muzejska interpretacija
seveda stara toliko kot muzej. Muzej je evropski koncept, katerega insti-
tucionalni začetki segajo globoko v zgodovino, vsaj v 17. stoletje z usta-
novitvijo prvega javnega muzeja v Oxfordu in s poznejšo demokratiza-
cijo številnih zasebnih (plemiških) zbirk po Evropi, danes bolj ali manj
svetovno znanih muzejev. Poznavalci zgodovine muzejev pravijo, da je
interpretacija »vpisana« v muzej: odkar so zbirke javne in ima člove-
štvo muzeje, se jih v javnosti interpretira. Tavčarjeva (2003) se v razpra-
vi o zgodovinski konstituciji modernega muzeja kot o sestavini sodobne
zahodne civilizacije posebej posveti vzgojno-izobraževalni vlogi muzeja.
Na paradigmatskih primerih predvsem umetnostnih muzejev in zbirk
umetnin nazorno pokaže, kako se v muzeju s postopki zbiranja, izbira-
nja in razstavljanja predmetov oblikuje védenje – kako se z organizira-
njem, klasificiranjem predmetov, denimo slik po umetniških šolah, kon-
stituira znanje o muzejski zbirki. Zbirka predmetov namreč še ne pome-
ni, da gre za muzej. Šele ko so se zbirke začele odpirati za javnost in smo
dobili muzeje, je načrtno, sistematično, na javnem (in ne osebnem) inte-
resu temelječe zbiranje predmetov s sistematizacijo gradiva (združeva-
nje, identifikacija, katalogiziranje, dokumentiranje, evalviranje) dopu-
ja muzejev. Prav umetnostni muzeji so se namreč dolgo »upirali« spre-
membam, ki jih je zahtevala nova muzeologija od sedemdesetih let na-
prej (več o tem v nadaljevanju).
Preučevanje muzejskega občinstva je imelo za cilj seveda nove in
drugačne institucionalne prakse (takšne, ki bodo temeljile na načelu
vključevanja, participacije), med katerimi je postala najpomembnejša
muzejska interpretacija. Ta je bila v sedemdesetih letih, v obdobju opi-
sanega kopernikanskega preobrata, označena kot ena temeljnih funkcij
oziroma nalog muzeja (Alexander in Alexander, 1979/2008); v ameri-
škem prostoru toliko bolj, saj so se, kot že rečeno, z interpretacijo na kon-
ceptualni ravni ukvarjali že v petdesetih letih 20. stoletja. Tilden je in-
terpretacijo obravnaval kot vzgojno-izobraževalno prakso, ki naj prispe-
va k razumevanju, skozi razumevanje k pozitivnemu odnosu in skozi po-
zitiven odnos k varovanju dediščine (Papuga, 2011: 99). Ta filozofija je v
svojem jedru v muzejski stroki aktualna še danes; mednarodni muzej-
ski svet opredeljuje muzejsko interpretacijo kot tisto dejavnost na podla-
gi eksponatov, s katero muzeji prispevajo k vrednotenju, razumevanju in
uveljavljanju naravne in kulturne dediščine ter tako razvijajo svojo izo-
braževalno vlogo (ICOM, 2005).
Z nekoliko bolj natančnim pogledom v zgodovino, ki ga zahteva in-
stitucionalni kontekst, pa hitro ugotovimo, da je muzejska interpretacija
seveda stara toliko kot muzej. Muzej je evropski koncept, katerega insti-
tucionalni začetki segajo globoko v zgodovino, vsaj v 17. stoletje z usta-
novitvijo prvega javnega muzeja v Oxfordu in s poznejšo demokratiza-
cijo številnih zasebnih (plemiških) zbirk po Evropi, danes bolj ali manj
svetovno znanih muzejev. Poznavalci zgodovine muzejev pravijo, da je
interpretacija »vpisana« v muzej: odkar so zbirke javne in ima člove-
štvo muzeje, se jih v javnosti interpretira. Tavčarjeva (2003) se v razpra-
vi o zgodovinski konstituciji modernega muzeja kot o sestavini sodobne
zahodne civilizacije posebej posveti vzgojno-izobraževalni vlogi muzeja.
Na paradigmatskih primerih predvsem umetnostnih muzejev in zbirk
umetnin nazorno pokaže, kako se v muzeju s postopki zbiranja, izbira-
nja in razstavljanja predmetov oblikuje védenje – kako se z organizira-
njem, klasificiranjem predmetov, denimo slik po umetniških šolah, kon-
stituira znanje o muzejski zbirki. Zbirka predmetov namreč še ne pome-
ni, da gre za muzej. Šele ko so se zbirke začele odpirati za javnost in smo
dobili muzeje, je načrtno, sistematično, na javnem (in ne osebnem) inte-
resu temelječe zbiranje predmetov s sistematizacijo gradiva (združeva-
nje, identifikacija, katalogiziranje, dokumentiranje, evalviranje) dopu-
