Page 43 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 43
izhodišča preučevanja muzejske interpretacije 43
je odvisno tudi od diskurza, ki ga s fizično postavitvijo, besedili in drugi-
mi oblikami interpretacije določa umetnostna zgodovina kot prevladujoča
znanstvena disciplina v umetnostnem muzeju.
Institucionalni kontekst
V nekaterih razvitih zahodnih državah naj bi se pred več kot dvema de-
setletjema v muzejih – tukaj je govor o muzeju kot družbeni instituciji
– zgodila sprememba, ki jo utemeljiteljica muzejske pedagogike pri nas
poimenuje »kopernikanski preobrat v pojmovanju razmerja med mu-
zeji in obiskovalci«. Ilustrira jo s primerjavo (pod)naslovov dveh knjig,
ki sta izšli konec šestdesetih oziroma konec osemdesetih let 20. stoletja:
prva govori o muzejih in obiskovalcih, druga pa o obiskovalcih in muzejih
(pomenski premik je očiten). Preobrat in njegovo posledico opiše takole:
»V središču razmisleka niso več muzeji, temveč obiskovalci. Z drugimi
besedami, muzeji so in morajo biti zaradi obiskovalcev in ne obratno.
To pomeni, da se morajo muzeji prilagoditi obiskovalcem in ne obisko-
valci muzejem. S tem, ko so muzeji postali bolj k obiskovalcem usmer-
jene ustanove, ki se zavedajo njihovih potreb, se je ponekod (na primer v
britanskih muzejih in galerijah) bistveno spremenil tudi pomen izobra-
ževanja v muzejih. Izobraževanje, ki je bilo prej obrobna muzejska de-
javnost, je postalo sedaj ena središčnih funkcij muzeja.« (Tavčar, 2009:
111.)
Ta postmoderni pojav, poimenovan »obrat k obiskovalcu« (Ho-
oper-Greenhill, 2007a: 362), je po eni strani privedel do načrtnega in
strukturiranega preučevanja obiskovalcev – njihovih izkušenj in s tem
povezanih zanimanj, njihovih vzorcev obnašanja v muzejih. Novi mu-
zeologi so se osredotočili na vprašanja, kot so: pogostnost obiskovanja
muzejev, razlogi za obiskovanje in neobiskovanje muzejev, s tem pove-
zana splošna prepričanja o muzeju in mnenja o razstavah ter dejavniki,
ki vplivajo na (ne)obiskovanje muzejev (npr. Merriman, 1989; Wright,
1989). Razmahnile so se demografske analize na večjih vzorcih, usmerje-
ne v merjenje muzejskega obiska in analiziranje značilnosti muzejskega
občinstva, in evalvacije razstav z tehnikama opazovanja obiskovalcev v
muzejskih prostorih in intervjuvanja (praviloma v treh fazah: pred, med
in po razstavi). Po letu 1991, ko je bila že omenjena sociološka raziskava
Bourdieuja s sodelavci prevedena iz francoščine v angleščino, se je zani-
manje muzejev za lastno občinstvo še povečalo, predmet intenzivnejšega
preučevanja pa so postali tudi umetnostni muzeji kot posebna kategori-
je odvisno tudi od diskurza, ki ga s fizično postavitvijo, besedili in drugi-
mi oblikami interpretacije določa umetnostna zgodovina kot prevladujoča
znanstvena disciplina v umetnostnem muzeju.
Institucionalni kontekst
V nekaterih razvitih zahodnih državah naj bi se pred več kot dvema de-
setletjema v muzejih – tukaj je govor o muzeju kot družbeni instituciji
– zgodila sprememba, ki jo utemeljiteljica muzejske pedagogike pri nas
poimenuje »kopernikanski preobrat v pojmovanju razmerja med mu-
zeji in obiskovalci«. Ilustrira jo s primerjavo (pod)naslovov dveh knjig,
ki sta izšli konec šestdesetih oziroma konec osemdesetih let 20. stoletja:
prva govori o muzejih in obiskovalcih, druga pa o obiskovalcih in muzejih
(pomenski premik je očiten). Preobrat in njegovo posledico opiše takole:
»V središču razmisleka niso več muzeji, temveč obiskovalci. Z drugimi
besedami, muzeji so in morajo biti zaradi obiskovalcev in ne obratno.
To pomeni, da se morajo muzeji prilagoditi obiskovalcem in ne obisko-
valci muzejem. S tem, ko so muzeji postali bolj k obiskovalcem usmer-
jene ustanove, ki se zavedajo njihovih potreb, se je ponekod (na primer v
britanskih muzejih in galerijah) bistveno spremenil tudi pomen izobra-
ževanja v muzejih. Izobraževanje, ki je bilo prej obrobna muzejska de-
javnost, je postalo sedaj ena središčnih funkcij muzeja.« (Tavčar, 2009:
111.)
Ta postmoderni pojav, poimenovan »obrat k obiskovalcu« (Ho-
oper-Greenhill, 2007a: 362), je po eni strani privedel do načrtnega in
strukturiranega preučevanja obiskovalcev – njihovih izkušenj in s tem
povezanih zanimanj, njihovih vzorcev obnašanja v muzejih. Novi mu-
zeologi so se osredotočili na vprašanja, kot so: pogostnost obiskovanja
muzejev, razlogi za obiskovanje in neobiskovanje muzejev, s tem pove-
zana splošna prepričanja o muzeju in mnenja o razstavah ter dejavniki,
ki vplivajo na (ne)obiskovanje muzejev (npr. Merriman, 1989; Wright,
1989). Razmahnile so se demografske analize na večjih vzorcih, usmerje-
ne v merjenje muzejskega obiska in analiziranje značilnosti muzejskega
občinstva, in evalvacije razstav z tehnikama opazovanja obiskovalcev v
muzejskih prostorih in intervjuvanja (praviloma v treh fazah: pred, med
in po razstavi). Po letu 1991, ko je bila že omenjena sociološka raziskava
Bourdieuja s sodelavci prevedena iz francoščine v angleščino, se je zani-
manje muzejev za lastno občinstvo še povečalo, predmet intenzivnejšega
preučevanja pa so postali tudi umetnostni muzeji kot posebna kategori-
