Page 42 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 42
rajka bračun sova ■ umetnina – ljubezen na prvi pogled?
Kako pa je z domačimi znanstvenimi razpravami o sodobnih teori-
jah in metodah slovenske umetnostne zgodovine – glede na to, da priču-
joča raziskava poteka v slovenskem umetnostnem muzeju?
Kot je pred dobrim desetletjem ugotavljal Höfler na posvetu ume-
tnostnih zgodovinarjev, »poglobljene in kritične analize vzgibov in do-
gajanja v naši disciplini še ni« (2004: 51). Tudi ta dogodek, ki je med
drugim sicer prinesel nekaj razmisleka o tradiciji in novostih v razisko-
valnih pristopih in metodah v slovenski umetnostni zgodovini, pozneje
ni vzpodbudil znanstvenih raziskav, ki bi jih lahko na tem mestu kritič-
no pretresali. Iz simpozijskega zbornika izvemo, da se v slovenski ume-
tnostni zgodovini uporablja kar nekaj tradicionalnih in novih metod (na
primer zgodovinske, kulturno-antropološke, psihoanalitične), da imajo
umetnostni zgodovinarji o uveljavljenih metodah različna, lahko tudi
nasprotujoča si mnenja, da je za umetnostnega zgodovinarja koristno so-
delovati s strokovnjaki iz drugih ved (denimo naravoslovja), da pomeni
poseben metodološki izziv uporabna umetnost, da zahteva postmoder-
na umetnost drugačne analitične postopke kot njena predhodnica, ka-
kšni so ti postopki in drugo. Vprašanja uspešnosti konkretnih metod pri
muzejskih razstavah z ozirom na njihovo obiskanost pa se je dotaknil le
en razpravljalec (Jure Mikuž).
Posebej problematično se zdi stanje na področju umetnostnozgodo-
vinske metodologije in zgodovine likovne umetnosti 20. stoletja: »Me-
todologija slovenske umetnostne zgodovine je redko obravnavana tema
slovenske umetnostnozgodovinske stroke, umetnostna zgodovina pa do
trenutka pisanja ni opravila nekaterih temeljnih nalog za umetnost 20.
stoletja /.../« (Grafenauer Krnc, 2006: 62.)
Toda uspešnost metodologije z ozirom na obiskanost muzeja je
pravzaprav ključno vprašanje v disciplinarnem kontekstu. Povezano je s
predstavami muzeja/kustosa/umetnostnega zgodovinarja o tem, kdo si
razstavo ogleduje in na kakšen način – kaj naj obiskovalec v razstavnem
prostoru počne, kako naj si ogleduje eksponate, kaj in koliko naj bere in
podobno. Prav ta, že prej izpostavljeni vidik namreč v največji meri do-
loča transfer umetnostnozgodovinskega znanja. Čeprav naj bi domača
stroka (v muzejih zaposleni umetnostni zgodovinarji) temu namenjala
veliko pozornosti, znanstvenih razprav o tej problematiki zaenkrat ni.
To dejstvo končno vodi v zaključek podpoglavja.
Po pregledu različnih teoretičnih vidikov v okviru disciplinarnega
konteksta je mogoče teoretično izhodišče oblikovati takole: umetnost
je komunikativna, naše doživljanje oziroma razumevanje umetnosti pa
Kako pa je z domačimi znanstvenimi razpravami o sodobnih teori-
jah in metodah slovenske umetnostne zgodovine – glede na to, da priču-
joča raziskava poteka v slovenskem umetnostnem muzeju?
Kot je pred dobrim desetletjem ugotavljal Höfler na posvetu ume-
tnostnih zgodovinarjev, »poglobljene in kritične analize vzgibov in do-
gajanja v naši disciplini še ni« (2004: 51). Tudi ta dogodek, ki je med
drugim sicer prinesel nekaj razmisleka o tradiciji in novostih v razisko-
valnih pristopih in metodah v slovenski umetnostni zgodovini, pozneje
ni vzpodbudil znanstvenih raziskav, ki bi jih lahko na tem mestu kritič-
no pretresali. Iz simpozijskega zbornika izvemo, da se v slovenski ume-
tnostni zgodovini uporablja kar nekaj tradicionalnih in novih metod (na
primer zgodovinske, kulturno-antropološke, psihoanalitične), da imajo
umetnostni zgodovinarji o uveljavljenih metodah različna, lahko tudi
nasprotujoča si mnenja, da je za umetnostnega zgodovinarja koristno so-
delovati s strokovnjaki iz drugih ved (denimo naravoslovja), da pomeni
poseben metodološki izziv uporabna umetnost, da zahteva postmoder-
na umetnost drugačne analitične postopke kot njena predhodnica, ka-
kšni so ti postopki in drugo. Vprašanja uspešnosti konkretnih metod pri
muzejskih razstavah z ozirom na njihovo obiskanost pa se je dotaknil le
en razpravljalec (Jure Mikuž).
Posebej problematično se zdi stanje na področju umetnostnozgodo-
vinske metodologije in zgodovine likovne umetnosti 20. stoletja: »Me-
todologija slovenske umetnostne zgodovine je redko obravnavana tema
slovenske umetnostnozgodovinske stroke, umetnostna zgodovina pa do
trenutka pisanja ni opravila nekaterih temeljnih nalog za umetnost 20.
stoletja /.../« (Grafenauer Krnc, 2006: 62.)
Toda uspešnost metodologije z ozirom na obiskanost muzeja je
pravzaprav ključno vprašanje v disciplinarnem kontekstu. Povezano je s
predstavami muzeja/kustosa/umetnostnega zgodovinarja o tem, kdo si
razstavo ogleduje in na kakšen način – kaj naj obiskovalec v razstavnem
prostoru počne, kako naj si ogleduje eksponate, kaj in koliko naj bere in
podobno. Prav ta, že prej izpostavljeni vidik namreč v največji meri do-
loča transfer umetnostnozgodovinskega znanja. Čeprav naj bi domača
stroka (v muzejih zaposleni umetnostni zgodovinarji) temu namenjala
veliko pozornosti, znanstvenih razprav o tej problematiki zaenkrat ni.
To dejstvo končno vodi v zaključek podpoglavja.
Po pregledu različnih teoretičnih vidikov v okviru disciplinarnega
konteksta je mogoče teoretično izhodišče oblikovati takole: umetnost
je komunikativna, naše doživljanje oziroma razumevanje umetnosti pa
