Page 41 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 41
izhodišča preučevanja muzejske interpretacije 41
rej kontinuiteta – neprekinjen tok časa, svet povezanih idej, lahko bi re-
kli tudi zgodovina. Berger je zanimivo zapisal:
»Nobena druga vrsta zapuščine ali besedila iz preteklosti ne more po-
nuditi tako neposrednega pričanja o svetu, ki je obkrožal ljudi v dru-
gih časih, kot podoba. V tem oziru so podobe natančnejše in bogatej-
še od literature. /.../ Preteklost nikoli ne čaka, da bi jo odkrili, da bi jo
prepoznali kot natančno tisto, kar je. Zgodovina vedno predstavlja od-
nos med sedanjostjo in njeno preteklostjo. /.../ Preteklost ni namenjena
temu, da bi živeli v njej, ampak je vir sklepov, iz katerega črpamo pri svo-
jem ravnanju.« (Berger, (1972/2008: 24–25)
Razumevanje sveta skozi likovne podobe v bistvu pomeni vzposta-
vljanje odnosov: med sedanjostjo in preteklostjo, med preteklostjo in
prihodnostjo, med sabo in drugim, med zdaj in takrat, med danes in ne-
koč ... Whitehead metakognitivni okvir, kakršnega vidimo v Tate Mo-
dern, poimenuje kronološko-povezovalni (2012: 86).
Njegova najnovejša študija interpretativnih praks v izbranih evrop-
skih in ameriških muzejih (avtor je analiziral podnapise k umetninam,
besedila na stenah, zvočne vodnike in postavitve kot take) prinaša prvi
tovrsten pregled prevladujočih interpretativnih okvirjev v muzejih –
okvirje za razumevanje v muzejih razstavljenih umetniških del. Prete-
žno evolucijski in zgodovinski okvir se uporabljata za starejšo (figuralno)
umetnost, intencijsko-razlagalni, arhitekturni in konceptualni se upo-
rabljajo za moderno in sodobno umetnost (pretežno nefiguralno ume-
tnost), materialno-tehničnega najdemo pri interpretaciji uporabne ume-
tnosti (prav tam: 53–109). Vsak okvir ima določene skupne elemente:
evolucijski okvir se osredotoča na slogovni razvoj, zgodovinski na druž-
beni kontekst, intencijsko-razlagalni umetniško delo razlaga z ozirom
na intenco njenega avtorja (kot da v moderni in sodobni umetnosti ne bi
imeli opraviti z naročništvom, produkcijo), bistvo arhitekturnega okvi-
ra je pokazati na interpretativno funkcijo samega muzejskega prostora
(bela kocka je najznačilnejši primer), konceptualni okvir je tematski (na
primer opisani v Tate Modern), materialno-tehnični pa v ospredje posta-
vlja, kot pove že ime, snov in način izdelave predmeta. Različnost pristo-
pov k interpretaciji in pogledov na umetnost, ki jih danes najdemo v mu-
zejih, je po mnenju avtorja povezana tudi s t. i. »novo umetnostno zgo-
dovino« in t. i. »študiji vizualne kulture«, s konceptoma, ki sta se poja-
vila po krizi umetnostne zgodovine v osemdesetih in devetdesetih letih
prejšnjega stoletja (prav tam: 55).
rej kontinuiteta – neprekinjen tok časa, svet povezanih idej, lahko bi re-
kli tudi zgodovina. Berger je zanimivo zapisal:
»Nobena druga vrsta zapuščine ali besedila iz preteklosti ne more po-
nuditi tako neposrednega pričanja o svetu, ki je obkrožal ljudi v dru-
gih časih, kot podoba. V tem oziru so podobe natančnejše in bogatej-
še od literature. /.../ Preteklost nikoli ne čaka, da bi jo odkrili, da bi jo
prepoznali kot natančno tisto, kar je. Zgodovina vedno predstavlja od-
nos med sedanjostjo in njeno preteklostjo. /.../ Preteklost ni namenjena
temu, da bi živeli v njej, ampak je vir sklepov, iz katerega črpamo pri svo-
jem ravnanju.« (Berger, (1972/2008: 24–25)
Razumevanje sveta skozi likovne podobe v bistvu pomeni vzposta-
vljanje odnosov: med sedanjostjo in preteklostjo, med preteklostjo in
prihodnostjo, med sabo in drugim, med zdaj in takrat, med danes in ne-
koč ... Whitehead metakognitivni okvir, kakršnega vidimo v Tate Mo-
dern, poimenuje kronološko-povezovalni (2012: 86).
Njegova najnovejša študija interpretativnih praks v izbranih evrop-
skih in ameriških muzejih (avtor je analiziral podnapise k umetninam,
besedila na stenah, zvočne vodnike in postavitve kot take) prinaša prvi
tovrsten pregled prevladujočih interpretativnih okvirjev v muzejih –
okvirje za razumevanje v muzejih razstavljenih umetniških del. Prete-
žno evolucijski in zgodovinski okvir se uporabljata za starejšo (figuralno)
umetnost, intencijsko-razlagalni, arhitekturni in konceptualni se upo-
rabljajo za moderno in sodobno umetnost (pretežno nefiguralno ume-
tnost), materialno-tehničnega najdemo pri interpretaciji uporabne ume-
tnosti (prav tam: 53–109). Vsak okvir ima določene skupne elemente:
evolucijski okvir se osredotoča na slogovni razvoj, zgodovinski na druž-
beni kontekst, intencijsko-razlagalni umetniško delo razlaga z ozirom
na intenco njenega avtorja (kot da v moderni in sodobni umetnosti ne bi
imeli opraviti z naročništvom, produkcijo), bistvo arhitekturnega okvi-
ra je pokazati na interpretativno funkcijo samega muzejskega prostora
(bela kocka je najznačilnejši primer), konceptualni okvir je tematski (na
primer opisani v Tate Modern), materialno-tehnični pa v ospredje posta-
vlja, kot pove že ime, snov in način izdelave predmeta. Različnost pristo-
pov k interpretaciji in pogledov na umetnost, ki jih danes najdemo v mu-
zejih, je po mnenju avtorja povezana tudi s t. i. »novo umetnostno zgo-
dovino« in t. i. »študiji vizualne kulture«, s konceptoma, ki sta se poja-
vila po krizi umetnostne zgodovine v osemdesetih in devetdesetih letih
prejšnjega stoletja (prav tam: 55).
