Page 39 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 39
izhodišča preučevanja muzejske interpretacije 39
(Bal, 2008; prim. Bal, 2006). Specializirano znanje je torej pomembno in
muzej oziroma kustos ga je dolžan posredovati, saj o umetnini preprosto
ve največ. Muzeji umetniška dela ne samo hranijo, ampak jih tudi preu-
čujejo. Polni so podatkovnih baz, arhivskih dokumentov in najrazličnej-
ših informacij, povezanih z njimi! Kaj torej dejansko pomeni interpreta-
cija? Obiskovalcu umetnostnega muzeja omogoča, če si sposodim besede
Tavčarjeve, spoznavanje nevidnih strani vidne umetnosti.
Pri interpretaciji pa velja tudi »previdnost« (Whitehead, 2012:
xvii). Družbeni konstruktivisti namreč predvidevajo, da lahko o isti
stvari obstajajo različni diskurzi. Preneseno v umetnostnozgodovinski
in muzeološki kontekst: z muzejsko zbirko umetnin je mogoče povedati
več stvari. »Spoznanje, da obstajajo mnogovrstne zgodovine in mnogo-
vrstni mogoči razlagalni okviri za posamezna umetniška dela, interpre-
tom nalaga, da so poučeni ter odgovorni, ko se odločajo, kako bodo ne-
kaj interpretirali.« (Prav tam: 175.)
Različnost pogledov na umetnost je razvidna prav iz muzejskih po-
stavitev – razstav. Vzemimo za primer že omenjeni Tate Modern, zna-
meniti muzej moderne in sodobne umetnosti v Londonu, ki je leta 2000
odprl svoja vrata v prenovljeni stavbi nekdanje elektrarne na južnem ob-
robju mestnega centra. Ta umetnostni muzej je s konceptom stalne po-
stavitve umetnin naredil nekakšno revolucijo, saj dela niso bila postavlje-
na kronološko, po obdobjih, gibanjih oziroma izmih, kot je to za muzeje
moderne in sodobne umetnosti začrtala že MoMA, da bi se videl razvoj
likovne umetnosti. Tate Modern je dela postavil diahrono, po temat-
skih sklopih, in sicer: zgodovina/spomin/družba, akt/akcija/telo, kra-
jina/snov/okolje, tihožitje/predmet/resnično življenje. Ta prva postavi-
tev je bila izrazito nekronološka, kar je pomenilo velik odmik od tradi-
cionalne umetnostne zgodovine. Po šestih letih je muzej stalno posta-
vitev preorganiziral, in sicer: tema 'materialne poteze' se je osredotočila
na abstraktno umetnost, ekspresionizem in abstraktni ekspresionizem;
v okviru teme 'poezija in sanje' je bil predstavljen nadrealizem in njegov
vpliv na umetnike; v okviru teme 'energija in proces' je bila predstavlje-
na arte povera; tema 'stanje nenehnega spreminjanja' pa se je osredotoči-
la na kubizem, futurizem, vorticizem in pop art (Whitehead, 2012: 81–
82). Po šestih letih (leta 2012) je bila stalna postavitev ponovno predela-
na, tokrat samo delno (dve temi sta ostali enaki), muzej pa v letu 2016
načrtuje tudi njeno širitev z novim prizidkom. V tem umetnostnem mu-
zeju torej intertekstualnost, če vzamemo enega ključnih pojmov diskur-
za, temelji na nekoliko abstraktnih temah, kronologija pa je implicitna,
(Bal, 2008; prim. Bal, 2006). Specializirano znanje je torej pomembno in
muzej oziroma kustos ga je dolžan posredovati, saj o umetnini preprosto
ve največ. Muzeji umetniška dela ne samo hranijo, ampak jih tudi preu-
čujejo. Polni so podatkovnih baz, arhivskih dokumentov in najrazličnej-
ših informacij, povezanih z njimi! Kaj torej dejansko pomeni interpreta-
cija? Obiskovalcu umetnostnega muzeja omogoča, če si sposodim besede
Tavčarjeve, spoznavanje nevidnih strani vidne umetnosti.
Pri interpretaciji pa velja tudi »previdnost« (Whitehead, 2012:
xvii). Družbeni konstruktivisti namreč predvidevajo, da lahko o isti
stvari obstajajo različni diskurzi. Preneseno v umetnostnozgodovinski
in muzeološki kontekst: z muzejsko zbirko umetnin je mogoče povedati
več stvari. »Spoznanje, da obstajajo mnogovrstne zgodovine in mnogo-
vrstni mogoči razlagalni okviri za posamezna umetniška dela, interpre-
tom nalaga, da so poučeni ter odgovorni, ko se odločajo, kako bodo ne-
kaj interpretirali.« (Prav tam: 175.)
Različnost pogledov na umetnost je razvidna prav iz muzejskih po-
stavitev – razstav. Vzemimo za primer že omenjeni Tate Modern, zna-
meniti muzej moderne in sodobne umetnosti v Londonu, ki je leta 2000
odprl svoja vrata v prenovljeni stavbi nekdanje elektrarne na južnem ob-
robju mestnega centra. Ta umetnostni muzej je s konceptom stalne po-
stavitve umetnin naredil nekakšno revolucijo, saj dela niso bila postavlje-
na kronološko, po obdobjih, gibanjih oziroma izmih, kot je to za muzeje
moderne in sodobne umetnosti začrtala že MoMA, da bi se videl razvoj
likovne umetnosti. Tate Modern je dela postavil diahrono, po temat-
skih sklopih, in sicer: zgodovina/spomin/družba, akt/akcija/telo, kra-
jina/snov/okolje, tihožitje/predmet/resnično življenje. Ta prva postavi-
tev je bila izrazito nekronološka, kar je pomenilo velik odmik od tradi-
cionalne umetnostne zgodovine. Po šestih letih je muzej stalno posta-
vitev preorganiziral, in sicer: tema 'materialne poteze' se je osredotočila
na abstraktno umetnost, ekspresionizem in abstraktni ekspresionizem;
v okviru teme 'poezija in sanje' je bil predstavljen nadrealizem in njegov
vpliv na umetnike; v okviru teme 'energija in proces' je bila predstavlje-
na arte povera; tema 'stanje nenehnega spreminjanja' pa se je osredotoči-
la na kubizem, futurizem, vorticizem in pop art (Whitehead, 2012: 81–
82). Po šestih letih (leta 2012) je bila stalna postavitev ponovno predela-
na, tokrat samo delno (dve temi sta ostali enaki), muzej pa v letu 2016
načrtuje tudi njeno širitev z novim prizidkom. V tem umetnostnem mu-
zeju torej intertekstualnost, če vzamemo enega ključnih pojmov diskur-
za, temelji na nekoliko abstraktnih temah, kronologija pa je implicitna,
