Page 37 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 37
izhodišča preučevanja muzejske interpretacije 37
toda še vedno tu in tam vključuje časovni okvir za razumevanje predme-
tov. Narativ nastane z fizičnim in tematskim združevanjem predmetov
v skupine, z ustvarjanjem medsebojnih povezav, ki so pogosto tudi poja-
snjene (interpretacija). S povezovanjem predmetov v skupine se ustvar-
jajo predmeti višjega reda – takšen primer je periodna soba, ki je hkrati
skupek predmetov in predmet sama po sebi. In še evalvacija – ta pome-
ni vrednotenje muzejskih predmetov. Prepoznamo jo po tem, da so ne-
kateri predmeti v prostoru s postavitvijo, osvetlitvijo in celotno sceno-
grafijo izpostavljeni (»posvečeni« že samo v fizičnem smislu), da se na
njih gradi promocija ustanove, da so prvi na seznamu za reševanje v pri-
meru nesreče in podobno. Avtor to ilustrira s primerom Michelangelo-
vega kipa Pietà Rondanini, ki je ena od mojstrovin v zbirki umetnin v
Castellu Sforzesco v Milanu. Vendar ne gre samo za bolj ali manj zna-
menita umetniška dela; v kontekstu razstavljanja je sleherno umetniško
delo predmet evalviranja – določanja njenega kulturnega statusa oziro-
ma umetniškega pomena (Whitehead, 2012: 24–28).
V nekoliko starejši razpravi o interpretiranju vizualne kulture najde-
mo zanimivo primerjavo med muzejem in zemljevidom: »Muzeji, tako
kot zemljevidi, ustvarjajo odnose, predlagajo hierarhije, opredeljujejo te-
ritorije in predstavljajo poglede. Skozi stvari, ki so narejene za vidne, in
stvari, ki ostanejo nevidne, se oblikujejo pogledi in vrednote. Te vredno-
te se navezujejo na prostore, predmete in identitete.« (Hooper-Green-
hill, 2000: 18.)
Whitehead na tej podlagi naredi korak dlje od pojmovanja razsta-
ve kot jezikovnega dejanja, ko v muzejskem kontekstu – potem ko pose-
bej izpostavi prostorski vidik – uvede pojem »kartografija«, ki pomeni
mapiranje oziroma vzpostavljanje umetnosti in obiskovalčeve izkušnje z
njo. Pri tem ne gre za pojmovanje muzeja kot zemljevida v prenesenem,
ampak kar v dobesednem pomenu (Whitehead, 2011, 2012: 28–29).
V muzeju namreč hodimo iz prostora v prostor, se premikamo od
eksponata do eksponata, od slike do slike, od slike do kipa ... Tako se pre-
mikamo (izraz »potujemo« je morda še bolj nazoren) iz obdobja v ob-
dobje, od dogodka do dogodka, iz kraja v kraj, od človeka do človeka ...
V tem se muzej konec koncev razlikuje od drugih medijev, na primer te-
levizije. Našo izkušnjo strukturira ob pomoči avtentičnega predmeta in
fizične časovnosti in prostorskosti.
Za muzej kot avtentični prostor materialne kulture je tako razumlji-
vo, da je na umetnino kot proizvod pretežno osredotočena tudi kusto-
sova interpretacija. Vendar je umetnina tudi skupek nekih procesov in
toda še vedno tu in tam vključuje časovni okvir za razumevanje predme-
tov. Narativ nastane z fizičnim in tematskim združevanjem predmetov
v skupine, z ustvarjanjem medsebojnih povezav, ki so pogosto tudi poja-
snjene (interpretacija). S povezovanjem predmetov v skupine se ustvar-
jajo predmeti višjega reda – takšen primer je periodna soba, ki je hkrati
skupek predmetov in predmet sama po sebi. In še evalvacija – ta pome-
ni vrednotenje muzejskih predmetov. Prepoznamo jo po tem, da so ne-
kateri predmeti v prostoru s postavitvijo, osvetlitvijo in celotno sceno-
grafijo izpostavljeni (»posvečeni« že samo v fizičnem smislu), da se na
njih gradi promocija ustanove, da so prvi na seznamu za reševanje v pri-
meru nesreče in podobno. Avtor to ilustrira s primerom Michelangelo-
vega kipa Pietà Rondanini, ki je ena od mojstrovin v zbirki umetnin v
Castellu Sforzesco v Milanu. Vendar ne gre samo za bolj ali manj zna-
menita umetniška dela; v kontekstu razstavljanja je sleherno umetniško
delo predmet evalviranja – določanja njenega kulturnega statusa oziro-
ma umetniškega pomena (Whitehead, 2012: 24–28).
V nekoliko starejši razpravi o interpretiranju vizualne kulture najde-
mo zanimivo primerjavo med muzejem in zemljevidom: »Muzeji, tako
kot zemljevidi, ustvarjajo odnose, predlagajo hierarhije, opredeljujejo te-
ritorije in predstavljajo poglede. Skozi stvari, ki so narejene za vidne, in
stvari, ki ostanejo nevidne, se oblikujejo pogledi in vrednote. Te vredno-
te se navezujejo na prostore, predmete in identitete.« (Hooper-Green-
hill, 2000: 18.)
Whitehead na tej podlagi naredi korak dlje od pojmovanja razsta-
ve kot jezikovnega dejanja, ko v muzejskem kontekstu – potem ko pose-
bej izpostavi prostorski vidik – uvede pojem »kartografija«, ki pomeni
mapiranje oziroma vzpostavljanje umetnosti in obiskovalčeve izkušnje z
njo. Pri tem ne gre za pojmovanje muzeja kot zemljevida v prenesenem,
ampak kar v dobesednem pomenu (Whitehead, 2011, 2012: 28–29).
V muzeju namreč hodimo iz prostora v prostor, se premikamo od
eksponata do eksponata, od slike do slike, od slike do kipa ... Tako se pre-
mikamo (izraz »potujemo« je morda še bolj nazoren) iz obdobja v ob-
dobje, od dogodka do dogodka, iz kraja v kraj, od človeka do človeka ...
V tem se muzej konec koncev razlikuje od drugih medijev, na primer te-
levizije. Našo izkušnjo strukturira ob pomoči avtentičnega predmeta in
fizične časovnosti in prostorskosti.
Za muzej kot avtentični prostor materialne kulture je tako razumlji-
vo, da je na umetnino kot proizvod pretežno osredotočena tudi kusto-
sova interpretacija. Vendar je umetnina tudi skupek nekih procesov in
