Page 36 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 36
rajka bračun sova ■ umetnina – ljubezen na prvi pogled?
ka nepoznavanja umetnosti – poznavanje umetnosti je še vedno znak
družbenega razlikovanja, kar je povezano z visokim statusom umetno-
sti, ki je »nasledek stoletij diskurzivnega dela« – umesti v marginalizi-
rano skupino, izključeno iz kulture in celo družbe (Whitehead, 2012:
xvii). Ključno pri razumevanju tega vidika diskurzivnosti je, da se tisti
končni pomen oblikuje v interakciji med kustosom in obiskovalcem – z
medsebojnim pogajanjem (prav tam: 33).
Avtor bolj natančno pojasni različne družbeno konstruirane obli-
ke védenja, s katerimi imamo lahko opraviti v (umetnostnih) muzejih:
»S kustosovo in/ali naključno orkestracijo teh komponent nastajajo na-
rativi, sporočila in diskurz. Surov primer narativa je: 'tako se je razvijalo
nizozemsko slikarstvo marin v sedemnajstem stoletju'. Sporočilo bi lah-
ko bilo: 'ta dva predmeta sta med sabo povezana formalno in/ali konte-
kstualno'. Primeri diskurza pa so: 'to je umetnost', 'to je najboljša ume-
tnost', 'to je arheologija', 'to so najznačilnejši arheološki ostanki'.« (Prav
tam: 33.)
Interpretacija (v razstavo vključena besedila) je po avtorjevem mne-
nju najbolj eksplicitno diskurziven medij, čeprav se zdi, da razmerje
moči tu najmanj dopušča pogajanja, saj v teh besedilih kustos nastopa
kot avtoriteta, interpretacije pa so dokončne, zaprte (prav tam: 30). In-
terpretaciji se bomo posvetili v nadaljevanju, še prej pa nas bo zanimalo,
kako se umetnostni diskurz konstruira z razstavo, kajti »narediti razsta-
vo v umetnostnem muzeju ne pomeni družbi nastaviti zrcalo – prikaza-
ti stanje sodobne umetnosti ali karkoli drugega« (Whitehead, 2012: 23).
Gre za diskurzivno prakso (postavljanje muzejskih predmetov in véde-
nja v medsebojne odnose), ki vključuje tri dejanja: diferenciacijo, naraci-
jo in evalvacijo (Whitehead, 2009a; 2012: 23–35).
Diferenciacija pravzaprav pomeni klasificiranje, vzpostavljanje kate-
gorij védenja kot na primer 'arheologija', 'etnografija', 'umetnost', 'socialna
zgodovina' in tako naprej ter podkategorij kot na primer v okviru ume-
tnosti 'oblikovanje', 'dekorativna umetnost', 'uporabna umetnost', 'lepa
umetnost' in tako naprej. Te kategorije vzpostavljajo tudi z določeno di-
sciplino povezan režim razumevanja predmetov. Gre za »politično-epi-
stemološke odločitve«, ko muzej »vzpostavlja meje« védenja, obenem
pa tudi »predpiše« način(e) konzumiranja, način(e) obiskovalčevega ve-
denja. Naracija pomeni zaporedje muzejskih predmetov, sosledje idej –
ustvarjanje zgodbe. To je lahko eksplicitno kronološko, ko gre za pred-
stavitev neke umetnostne tematike skozi čas, v zgodovinski perspekti-
vi. Lahko pa ni tako eksplicitno kronološko: izhaja iz neke izbrane teme,
ka nepoznavanja umetnosti – poznavanje umetnosti je še vedno znak
družbenega razlikovanja, kar je povezano z visokim statusom umetno-
sti, ki je »nasledek stoletij diskurzivnega dela« – umesti v marginalizi-
rano skupino, izključeno iz kulture in celo družbe (Whitehead, 2012:
xvii). Ključno pri razumevanju tega vidika diskurzivnosti je, da se tisti
končni pomen oblikuje v interakciji med kustosom in obiskovalcem – z
medsebojnim pogajanjem (prav tam: 33).
Avtor bolj natančno pojasni različne družbeno konstruirane obli-
ke védenja, s katerimi imamo lahko opraviti v (umetnostnih) muzejih:
»S kustosovo in/ali naključno orkestracijo teh komponent nastajajo na-
rativi, sporočila in diskurz. Surov primer narativa je: 'tako se je razvijalo
nizozemsko slikarstvo marin v sedemnajstem stoletju'. Sporočilo bi lah-
ko bilo: 'ta dva predmeta sta med sabo povezana formalno in/ali konte-
kstualno'. Primeri diskurza pa so: 'to je umetnost', 'to je najboljša ume-
tnost', 'to je arheologija', 'to so najznačilnejši arheološki ostanki'.« (Prav
tam: 33.)
Interpretacija (v razstavo vključena besedila) je po avtorjevem mne-
nju najbolj eksplicitno diskurziven medij, čeprav se zdi, da razmerje
moči tu najmanj dopušča pogajanja, saj v teh besedilih kustos nastopa
kot avtoriteta, interpretacije pa so dokončne, zaprte (prav tam: 30). In-
terpretaciji se bomo posvetili v nadaljevanju, še prej pa nas bo zanimalo,
kako se umetnostni diskurz konstruira z razstavo, kajti »narediti razsta-
vo v umetnostnem muzeju ne pomeni družbi nastaviti zrcalo – prikaza-
ti stanje sodobne umetnosti ali karkoli drugega« (Whitehead, 2012: 23).
Gre za diskurzivno prakso (postavljanje muzejskih predmetov in véde-
nja v medsebojne odnose), ki vključuje tri dejanja: diferenciacijo, naraci-
jo in evalvacijo (Whitehead, 2009a; 2012: 23–35).
Diferenciacija pravzaprav pomeni klasificiranje, vzpostavljanje kate-
gorij védenja kot na primer 'arheologija', 'etnografija', 'umetnost', 'socialna
zgodovina' in tako naprej ter podkategorij kot na primer v okviru ume-
tnosti 'oblikovanje', 'dekorativna umetnost', 'uporabna umetnost', 'lepa
umetnost' in tako naprej. Te kategorije vzpostavljajo tudi z določeno di-
sciplino povezan režim razumevanja predmetov. Gre za »politično-epi-
stemološke odločitve«, ko muzej »vzpostavlja meje« védenja, obenem
pa tudi »predpiše« način(e) konzumiranja, način(e) obiskovalčevega ve-
denja. Naracija pomeni zaporedje muzejskih predmetov, sosledje idej –
ustvarjanje zgodbe. To je lahko eksplicitno kronološko, ko gre za pred-
stavitev neke umetnostne tematike skozi čas, v zgodovinski perspekti-
vi. Lahko pa ni tako eksplicitno kronološko: izhaja iz neke izbrane teme,
