Page 32 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 32
rajka bračun sova ■ umetnina – ljubezen na prvi pogled?
tudi ideje, ki so v njih 'vsebovane' oziroma 'izražene'. Po njenem pojmo-
vanju so bili predmeti narejeni kot enakovredni in jih zato ne vredno-
ti hierarhično. Tako se ne ukvarja samo z vprašanji, 'kaj je kaj', temveč,
kako tisto, kar imamo in kar smo zbrali, sporočiti z vsemi pomenskimi
plastmi posamezniku, skupinam in družbi.« (Horvat, 2004: 166.)
Medtem ko umetnostna zgodovina »svojo pozornost usmerja na
predmete« in so njene naloge »raziskave in študij predmetov v najšir-
šem smislu te besede in določitev njihovega pomena v določenem času in
prostoru«, pravi avtorica, je naloga muzeologije »komuniciranje s pred-
meti /.../ interpretacija preteklosti« (prav tam: 166, 167). Naloga »ume-
tnostnega zgodovinarja – muzealca« je pripravljati razstave, na katerih
naj bi s predmeti »poudarili idejo, ki jo [predmeti] nosijo v sebi, kon-
tekst oziroma zgodbo, iz katere izhajajo, ter sporočali svojo vlogo in po-
men« (prav tam: 167).
Na tem mestu ni smiselno odpirati kritične razprave o tem, kaj dolo-
ča muzeologijo kot »posebno disciplino« oziroma, še več, kot »interdi-
sciplinarno disciplino«, kot jo označi avtorica, vsekakor bolj jasno pa je,
da se umetnostna zgodovina kot humanistično področje metodološko
oblikuje in razvija v okviru institucij, med katerimi sta najpomembnejša
muzej in univerza (Dilly, 1998; Hein, DiMaggio in Preziosi, 1998: 305–
308; Haxthausen, 2002; Preziosi, 2009; Whitehead, 2009a). Konstitu-
tivne vloge pri razvoju umetnostne zgodovine kot discipline tako v pre-
teklosti kot v sedanjosti pa seveda ne moremo odreči tudi civilnodruž-
benim organizacijam oziroma društvom. (Na primer: Društvo Naro-
dna galerija je predhodnik današnjega muzeja.) Na povezavo med ume-
tnostno zgodovino kot disciplino in muzejem kot institucijo opozarjam
tudi v zadnjem podpoglavju na primeru Muzeja moderne umetnosti v
New Yorku (v nadaljevanju MoMA), umetnostnega muzeja, ki je imel
odločilno vlogo pri »zgodovinjenju« moderne umetnosti in pri začet-
kih moderne umetnostne zgodovine (prim. Meecham in Sheldon, 2005:
215–219). V eni izmed knjig o metodah umetnostne zgodovine bomo
tako poleg Giorgia Vasarija, Johanna Joachima Winckelmanna, Aloi-
sa Riegla, Heinricha Wölfflina, Erwina Panofskega, Ernsta H. Gombri-
cha, Hansa Beltinga in številnih drugih utemeljiteljev umetnostne zgo-
dovine našli tudi Alfreda H. Barra in njegovo skico razvoja moderne
umetnosti (Fernie, 1995: 179–180). Umetnostna zgodovina se skozi zgo-
dovinske in slogovne odnose med umetninami dobesedno »udejanja«
v muzeju: »Umetnostna zgodovina je bila potrebna, ker daje okvir po-
sameznim umetninam, kajti umetnostna zgodovina je imela univerzal-
tudi ideje, ki so v njih 'vsebovane' oziroma 'izražene'. Po njenem pojmo-
vanju so bili predmeti narejeni kot enakovredni in jih zato ne vredno-
ti hierarhično. Tako se ne ukvarja samo z vprašanji, 'kaj je kaj', temveč,
kako tisto, kar imamo in kar smo zbrali, sporočiti z vsemi pomenskimi
plastmi posamezniku, skupinam in družbi.« (Horvat, 2004: 166.)
Medtem ko umetnostna zgodovina »svojo pozornost usmerja na
predmete« in so njene naloge »raziskave in študij predmetov v najšir-
šem smislu te besede in določitev njihovega pomena v določenem času in
prostoru«, pravi avtorica, je naloga muzeologije »komuniciranje s pred-
meti /.../ interpretacija preteklosti« (prav tam: 166, 167). Naloga »ume-
tnostnega zgodovinarja – muzealca« je pripravljati razstave, na katerih
naj bi s predmeti »poudarili idejo, ki jo [predmeti] nosijo v sebi, kon-
tekst oziroma zgodbo, iz katere izhajajo, ter sporočali svojo vlogo in po-
men« (prav tam: 167).
Na tem mestu ni smiselno odpirati kritične razprave o tem, kaj dolo-
ča muzeologijo kot »posebno disciplino« oziroma, še več, kot »interdi-
sciplinarno disciplino«, kot jo označi avtorica, vsekakor bolj jasno pa je,
da se umetnostna zgodovina kot humanistično področje metodološko
oblikuje in razvija v okviru institucij, med katerimi sta najpomembnejša
muzej in univerza (Dilly, 1998; Hein, DiMaggio in Preziosi, 1998: 305–
308; Haxthausen, 2002; Preziosi, 2009; Whitehead, 2009a). Konstitu-
tivne vloge pri razvoju umetnostne zgodovine kot discipline tako v pre-
teklosti kot v sedanjosti pa seveda ne moremo odreči tudi civilnodruž-
benim organizacijam oziroma društvom. (Na primer: Društvo Naro-
dna galerija je predhodnik današnjega muzeja.) Na povezavo med ume-
tnostno zgodovino kot disciplino in muzejem kot institucijo opozarjam
tudi v zadnjem podpoglavju na primeru Muzeja moderne umetnosti v
New Yorku (v nadaljevanju MoMA), umetnostnega muzeja, ki je imel
odločilno vlogo pri »zgodovinjenju« moderne umetnosti in pri začet-
kih moderne umetnostne zgodovine (prim. Meecham in Sheldon, 2005:
215–219). V eni izmed knjig o metodah umetnostne zgodovine bomo
tako poleg Giorgia Vasarija, Johanna Joachima Winckelmanna, Aloi-
sa Riegla, Heinricha Wölfflina, Erwina Panofskega, Ernsta H. Gombri-
cha, Hansa Beltinga in številnih drugih utemeljiteljev umetnostne zgo-
dovine našli tudi Alfreda H. Barra in njegovo skico razvoja moderne
umetnosti (Fernie, 1995: 179–180). Umetnostna zgodovina se skozi zgo-
dovinske in slogovne odnose med umetninami dobesedno »udejanja«
v muzeju: »Umetnostna zgodovina je bila potrebna, ker daje okvir po-
sameznim umetninam, kajti umetnostna zgodovina je imela univerzal-
