Page 31 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 31
izhodišča preučevanja muzejske interpretacije 31
Disciplinarni kontekst
Muzeji različno razglašajo stvari za umetnine, opredeljujejo status ume-
tniških del in posledično okvirjajo človekov odnos do njih. To določa
»v muzeju uveljavljena disciplina« (Whitehead, 2009a), ki je, ko govori-
mo o artefaktih v umetnostnih muzejih, umetnostna zgodovina. Seveda
pa tudi umetnostna zgodovina ni nekaj enotnega; heterogenost umetno-
stnozgodovinskih teorij in praks je najbolj razvidna prav iz prostorskih
postavitev in kontekstualizacij umetnin v muzejih – muzejskih razstav.
Potem ko smo v izkustvenem kontekstu izpostavili realnega obi-
skovalca in ugotovili, da so obiskovalci različno sposobni za razumeva-
nje umetnosti, nas zdaj zanima, kakšna naj bo interpretacija umetnin,
da bodo njihova sporočila dosegla obiskovalce. Ali muzej pričakuje, da
bodo obiskovalci pristopali k umetninam na način(e), kot to počnejo ku-
stosi? Izhodiščni razmislek je pravzaprav v pogledu na muzejskega obi-
skovalca. Ponazoriti ga je mogoče z razliko med umetnostnim zgodovi-
narjem kot kustosom in umetnostnim zgodovinarjem kot kustosom pe-
dagogom. Medtem ko prvega zanima odziv poznavalcev umetnosti ozi-
roma idealnega gledalca in pri svojem razmišljanju uporablja abstraktne
pojme, kot so recipient, gledalec, subjekt, opazovalec (npr. Brejc, 2011;
prim. Belting idr., 1998), se drugi ukvarja z odzivi nepoznavalcev ume-
tnosti oziroma širše javnosti (Mayer, 2005). Podobno umetnostni zgo-
dovinar vzroke za to, da se ljudje različno odzivamo na umetnine, išče
v umetniškem delu – denimo novejša razmišljanja o nevroznanosti in
umetnosti ali o čustvenem doživljanju, ki jih pri nas (predvsem s poj-
mom »vživljanje«) promovira Brejc (2012), podobno Elkinsova raz-
prava o čustvenem doživljanju umetnin (2004) –, ne pa v obiskovalcu
in njegovih estetskih preferencah in zmožnostih, kot to velja za muzej-
skega pedagoga. V središču muzealčevega zanimanja tako ni samo ume-
tniški predmet, ampak tudi in predvsem obiskovalčeva izkušnja z njim.
»Komu pa je muzej namenjen, če ne obiskovalcem?«, se ironično vpraša
ena najvidnejših zagovornic »branja umetnosti«, koncepta, ki v izhodi-
šče postavlja prav gledalca (Bal, 1996: 208).
Slovenska umetnostna zgodovinarka – muzealka razmišlja, povze-
majoč van Mencha in Maroevića, o razmerju med muzeologijo in ume-
tnostno zgodovino takole:
»Muzeologija daje velik poudarek interpretaciji in komunikaciji. Na-
men muzeologije kot posebne discipline je opustiti snovno-predme-
tni pristop v muzejskem delu, torej predmet ni le vir, ampak tudi me-
dij. Muzeologija v predmetih ne vidi le materialnih preostankov, ampak
Disciplinarni kontekst
Muzeji različno razglašajo stvari za umetnine, opredeljujejo status ume-
tniških del in posledično okvirjajo človekov odnos do njih. To določa
»v muzeju uveljavljena disciplina« (Whitehead, 2009a), ki je, ko govori-
mo o artefaktih v umetnostnih muzejih, umetnostna zgodovina. Seveda
pa tudi umetnostna zgodovina ni nekaj enotnega; heterogenost umetno-
stnozgodovinskih teorij in praks je najbolj razvidna prav iz prostorskih
postavitev in kontekstualizacij umetnin v muzejih – muzejskih razstav.
Potem ko smo v izkustvenem kontekstu izpostavili realnega obi-
skovalca in ugotovili, da so obiskovalci različno sposobni za razumeva-
nje umetnosti, nas zdaj zanima, kakšna naj bo interpretacija umetnin,
da bodo njihova sporočila dosegla obiskovalce. Ali muzej pričakuje, da
bodo obiskovalci pristopali k umetninam na način(e), kot to počnejo ku-
stosi? Izhodiščni razmislek je pravzaprav v pogledu na muzejskega obi-
skovalca. Ponazoriti ga je mogoče z razliko med umetnostnim zgodovi-
narjem kot kustosom in umetnostnim zgodovinarjem kot kustosom pe-
dagogom. Medtem ko prvega zanima odziv poznavalcev umetnosti ozi-
roma idealnega gledalca in pri svojem razmišljanju uporablja abstraktne
pojme, kot so recipient, gledalec, subjekt, opazovalec (npr. Brejc, 2011;
prim. Belting idr., 1998), se drugi ukvarja z odzivi nepoznavalcev ume-
tnosti oziroma širše javnosti (Mayer, 2005). Podobno umetnostni zgo-
dovinar vzroke za to, da se ljudje različno odzivamo na umetnine, išče
v umetniškem delu – denimo novejša razmišljanja o nevroznanosti in
umetnosti ali o čustvenem doživljanju, ki jih pri nas (predvsem s poj-
mom »vživljanje«) promovira Brejc (2012), podobno Elkinsova raz-
prava o čustvenem doživljanju umetnin (2004) –, ne pa v obiskovalcu
in njegovih estetskih preferencah in zmožnostih, kot to velja za muzej-
skega pedagoga. V središču muzealčevega zanimanja tako ni samo ume-
tniški predmet, ampak tudi in predvsem obiskovalčeva izkušnja z njim.
»Komu pa je muzej namenjen, če ne obiskovalcem?«, se ironično vpraša
ena najvidnejših zagovornic »branja umetnosti«, koncepta, ki v izhodi-
šče postavlja prav gledalca (Bal, 1996: 208).
Slovenska umetnostna zgodovinarka – muzealka razmišlja, povze-
majoč van Mencha in Maroevića, o razmerju med muzeologijo in ume-
tnostno zgodovino takole:
»Muzeologija daje velik poudarek interpretaciji in komunikaciji. Na-
men muzeologije kot posebne discipline je opustiti snovno-predme-
tni pristop v muzejskem delu, torej predmet ni le vir, ampak tudi me-
dij. Muzeologija v predmetih ne vidi le materialnih preostankov, ampak
