Page 29 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 29
izhodišča preučevanja muzejske interpretacije 29
tov in podobnega na eni strani do obiskovalčevega znanja, predhodnih
izkušenj, zanimanj in vrednostnih preferenc na drugi strani, novejše štu-
dije pozornost namenjajo tako transmisijskim kot transformacijskim vi-
dikom izkušnje (npr. Fritsch, 2011a; Whitehead, 2012). Na eni strani gre
za posredovanje vsebine oziroma ustvarjanje pomenske mreže, kar Whi-
tehead (2011) imenuje »kartografija«, ko kustos s prostorsko, besedilno,
vizualno in še kakšno interpretacijo umetninam da kontekst, obiskoval-
cu pa okvir za njihovo razumevanje (več o tem v naslednjem podpoglav-
ju). To zahteva poglobljeno poznavanje in razumevanje ne samo tega, kaj
želi muzej sporočiti, ampak tudi kako. Na drugi strani gre za razumeva-
nje transformacije, povezane s procesi, ki se odvijajo ob gledanju ume-
tnine (v povezavi z napisi, pojasnili, se pravi interpretacijo, ki jo zdaj ra-
zumemo že kot obvezno sestavino razstave), kot so: zbiranje podatkov o
umetnini, iskanje novih podatkov, potrjevanje ugotovitev, spraševanje
in preverjanje smisla, kritično razmišljanje in podobno. Opazovanje in
intervjuvanje obiskovalcev v nekaterih britanskih muzejih, kot so galeri-
ja Tate Modern, Britanski muzej ter Muzej Viktorije in Alberta, kjer in-
terpretaciji posvečajo dosti strokovne pozornosti, je prineslo nekaj zani-
mivih spoznanj: pomembna sta jezik in fizična postavitev, saj mora obi-
skovalec predmet in njegovo pojasnilo miselno povezati; najboljša oblika
interpretacije je živa beseda, pogovor z obiskovalcem (to je sicer jasno že
od Tildenove opredelitve koncepta); interpretacija mora biti konkretna
in ne abstraktna (pojasnjuje naj predmet, ki ga obiskovalec gleda); veči-
na obiskovalcev si pri razumevanju najraje pomaga s stenskimi pojasnili
(Meijer in Scott, 2009; Fritsch, 2011b; Francis, Slack in Edwards, 2011).
To nekako potrjuje temeljno funkcijo interpretacije, ki je, kot že rečeno,
poglabljanje interakcije med umetnino in obiskovalcem.
Manjša evalvacijska študija med obiskovalci na razstavi del abstrak-
tnega slikarja Marka Rothka v Tate Modern leta 2008, izvedena s teh-
nikami vprašalnika pred ogledom, opazovanja obiskovalca v razstavnih
prostorih ter intervjuja po končanem ogledu, je med drugim pokazala:
tri četrtine (77 odstotkov) obiskovalcev je prebralo uvodno besedilo na
steni (med celotno razstavo: če je bil v prostoru kakšen tekst, je velika
večina obiskovalcev najprej stopila k tekstu); skoraj vsi (96 odstotkov)
so ob vhodu vzeli brezplačno brošuro, uporabila pa jo je samo polovi-
ca obiskovalcev (50 odstotkov), in sicer najbolj v tistih prostorih, kjer so
bili na voljo stoli; manj kot četrtina (19 odstotkov) jih je uporabila mul-
timedijski vodnik (ta odstotek je, opozarjata avtorici, nadpovprečno vi-
sok glede na povprečno uporabo teh vodnikov v galeriji, kar je verjetno
tov in podobnega na eni strani do obiskovalčevega znanja, predhodnih
izkušenj, zanimanj in vrednostnih preferenc na drugi strani, novejše štu-
dije pozornost namenjajo tako transmisijskim kot transformacijskim vi-
dikom izkušnje (npr. Fritsch, 2011a; Whitehead, 2012). Na eni strani gre
za posredovanje vsebine oziroma ustvarjanje pomenske mreže, kar Whi-
tehead (2011) imenuje »kartografija«, ko kustos s prostorsko, besedilno,
vizualno in še kakšno interpretacijo umetninam da kontekst, obiskoval-
cu pa okvir za njihovo razumevanje (več o tem v naslednjem podpoglav-
ju). To zahteva poglobljeno poznavanje in razumevanje ne samo tega, kaj
želi muzej sporočiti, ampak tudi kako. Na drugi strani gre za razumeva-
nje transformacije, povezane s procesi, ki se odvijajo ob gledanju ume-
tnine (v povezavi z napisi, pojasnili, se pravi interpretacijo, ki jo zdaj ra-
zumemo že kot obvezno sestavino razstave), kot so: zbiranje podatkov o
umetnini, iskanje novih podatkov, potrjevanje ugotovitev, spraševanje
in preverjanje smisla, kritično razmišljanje in podobno. Opazovanje in
intervjuvanje obiskovalcev v nekaterih britanskih muzejih, kot so galeri-
ja Tate Modern, Britanski muzej ter Muzej Viktorije in Alberta, kjer in-
terpretaciji posvečajo dosti strokovne pozornosti, je prineslo nekaj zani-
mivih spoznanj: pomembna sta jezik in fizična postavitev, saj mora obi-
skovalec predmet in njegovo pojasnilo miselno povezati; najboljša oblika
interpretacije je živa beseda, pogovor z obiskovalcem (to je sicer jasno že
od Tildenove opredelitve koncepta); interpretacija mora biti konkretna
in ne abstraktna (pojasnjuje naj predmet, ki ga obiskovalec gleda); veči-
na obiskovalcev si pri razumevanju najraje pomaga s stenskimi pojasnili
(Meijer in Scott, 2009; Fritsch, 2011b; Francis, Slack in Edwards, 2011).
To nekako potrjuje temeljno funkcijo interpretacije, ki je, kot že rečeno,
poglabljanje interakcije med umetnino in obiskovalcem.
Manjša evalvacijska študija med obiskovalci na razstavi del abstrak-
tnega slikarja Marka Rothka v Tate Modern leta 2008, izvedena s teh-
nikami vprašalnika pred ogledom, opazovanja obiskovalca v razstavnih
prostorih ter intervjuja po končanem ogledu, je med drugim pokazala:
tri četrtine (77 odstotkov) obiskovalcev je prebralo uvodno besedilo na
steni (med celotno razstavo: če je bil v prostoru kakšen tekst, je velika
večina obiskovalcev najprej stopila k tekstu); skoraj vsi (96 odstotkov)
so ob vhodu vzeli brezplačno brošuro, uporabila pa jo je samo polovi-
ca obiskovalcev (50 odstotkov), in sicer najbolj v tistih prostorih, kjer so
bili na voljo stoli; manj kot četrtina (19 odstotkov) jih je uporabila mul-
timedijski vodnik (ta odstotek je, opozarjata avtorici, nadpovprečno vi-
sok glede na povprečno uporabo teh vodnikov v galeriji, kar je verjetno
