Page 26 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 26
rajka bračun sova ■ umetnina – ljubezen na prvi pogled?
javnik tako pri pogostnosti obiskovanja muzejev kakor tudi pri struktu-
ri estetske izkušnje se je pokazala izobrazba. Obiskovalci iz nižjega slo-
ja in z manj znanja o umetnosti so raje obiskovali muzeje, kjer niso bile
samo slike, ampak tudi zgodovinski in etnografski predmeti, v muzeju
so iskali dodatne informacije o eksponatih (brali napise, uporabljali vo-
dnike), o umetniških delih niso imeli kakšnega posebej izdelanega mne-
nja (obisk so opisali z izjavami kot: »Vse je zelo lepo.«) in niso obvlada-
li ustrezne terminologije, da bi se o umetninah poučeno izražali, jih vre-
dnotili. Pripadniki višjega razreda, ki so, kot že rečeno, v muzejih pre-
vladovali, so imeli izdelan »okus«; najraje so si ogledovali slike in kipe
(prednost so dali estetski in ne uporabni vrednosti predmeta), zanima-
la jih je klasična umetnost ali takratna avantgarda, pogosto so tudi sami
doma imeli umetniška dela. Bourdieujeva študija je opozorila na muzej
kot dejavnik družbene reprodukcije.
Bourdieu uvede pojem »kompetenca«. Estetsko doživljanje predvi-
deva poznavanje umetniškega oziroma kulturnega koda – ponotranje-
nje estetskih pravil, odvisnih od zgodovine in družbe (Bourdieu, 1993:
215–237). Srečanje z umetnino ni »ljubezen na prvi pogled«, pravi Bo-
urdieu (1979/2010: 3). Človek do estetskega užitka pride »z navado in
vajo« (Bourdieu in Darbel, 1969/1991: 109). Kultiviranje posameznika
vidi v domeni šole: »Če šolski sistem ne zagotavlja metodično in siste-
matično vsakemu posamezniku stika z umetnostjo in njenimi različni-
mi interpretacijami, se odpoveduje odgovornosti – ki je samo njegova –
da producira kompetentne posameznike, obdarjene s shemami percep-
cije, mišljenja in izražanja, ki so pogoj za prisvajanje kulturnih dobrin.«
(Tavčar, 2003: 188.)
Udeleženci v njegovi raziskavi so se v muzejih različno odzivali na
umetniška dela, saj so bili različno izobraženi in so imeli različne izku-
šnje z obiskovanjem muzejev oziroma sploh z umetnostjo v vsakdanjem
življenju, prevladovali pa so, kot že rečeno, tisti, ki so bili bolj izobra-
ženi in izkušeni, kar je Bourdieuja vodilo v razmišljanje o družbeni re-
produkciji. Prav tako so pripadali različnim družbenim skupinam ozi-
roma razredom, čeprav se ta dejavnik v muzejih ni izkazal za enako po-
membnega kot izobrazba. Bourdieu je izpeljal tezo, da se manj izobra-
ženi odzivajo bolj naivno, bolj izobraženi pa bolj reflektirano (Bourdi-
eu, (1979/2010: 5). Ali, kot Bourdieuja interpretira estetik Erjavec (1995:
104) v kontekstu preučevanja subjekta v modernizmu in postmoderniz-
mu: »Intelektualci iščejo navadno skrit pomen izza umetniškega dela,
javnik tako pri pogostnosti obiskovanja muzejev kakor tudi pri struktu-
ri estetske izkušnje se je pokazala izobrazba. Obiskovalci iz nižjega slo-
ja in z manj znanja o umetnosti so raje obiskovali muzeje, kjer niso bile
samo slike, ampak tudi zgodovinski in etnografski predmeti, v muzeju
so iskali dodatne informacije o eksponatih (brali napise, uporabljali vo-
dnike), o umetniških delih niso imeli kakšnega posebej izdelanega mne-
nja (obisk so opisali z izjavami kot: »Vse je zelo lepo.«) in niso obvlada-
li ustrezne terminologije, da bi se o umetninah poučeno izražali, jih vre-
dnotili. Pripadniki višjega razreda, ki so, kot že rečeno, v muzejih pre-
vladovali, so imeli izdelan »okus«; najraje so si ogledovali slike in kipe
(prednost so dali estetski in ne uporabni vrednosti predmeta), zanima-
la jih je klasična umetnost ali takratna avantgarda, pogosto so tudi sami
doma imeli umetniška dela. Bourdieujeva študija je opozorila na muzej
kot dejavnik družbene reprodukcije.
Bourdieu uvede pojem »kompetenca«. Estetsko doživljanje predvi-
deva poznavanje umetniškega oziroma kulturnega koda – ponotranje-
nje estetskih pravil, odvisnih od zgodovine in družbe (Bourdieu, 1993:
215–237). Srečanje z umetnino ni »ljubezen na prvi pogled«, pravi Bo-
urdieu (1979/2010: 3). Človek do estetskega užitka pride »z navado in
vajo« (Bourdieu in Darbel, 1969/1991: 109). Kultiviranje posameznika
vidi v domeni šole: »Če šolski sistem ne zagotavlja metodično in siste-
matično vsakemu posamezniku stika z umetnostjo in njenimi različni-
mi interpretacijami, se odpoveduje odgovornosti – ki je samo njegova –
da producira kompetentne posameznike, obdarjene s shemami percep-
cije, mišljenja in izražanja, ki so pogoj za prisvajanje kulturnih dobrin.«
(Tavčar, 2003: 188.)
Udeleženci v njegovi raziskavi so se v muzejih različno odzivali na
umetniška dela, saj so bili različno izobraženi in so imeli različne izku-
šnje z obiskovanjem muzejev oziroma sploh z umetnostjo v vsakdanjem
življenju, prevladovali pa so, kot že rečeno, tisti, ki so bili bolj izobra-
ženi in izkušeni, kar je Bourdieuja vodilo v razmišljanje o družbeni re-
produkciji. Prav tako so pripadali različnim družbenim skupinam ozi-
roma razredom, čeprav se ta dejavnik v muzejih ni izkazal za enako po-
membnega kot izobrazba. Bourdieu je izpeljal tezo, da se manj izobra-
ženi odzivajo bolj naivno, bolj izobraženi pa bolj reflektirano (Bourdi-
eu, (1979/2010: 5). Ali, kot Bourdieuja interpretira estetik Erjavec (1995:
104) v kontekstu preučevanja subjekta v modernizmu in postmoderniz-
mu: »Intelektualci iščejo navadno skrit pomen izza umetniškega dela,
