Page 24 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 24
rajka bračun sova ■ umetnina – ljubezen na prvi pogled?
nekatere starejše indice, da so predvsem poznavalci umetnosti tisti, ki
v umetnostnih muzejih berejo napise in tako uporabljajo t. i. teoretič-
no znanje (npr. Bennett in Frow, 1991, nav. v: Bennett, 1995). Obisko-
valec mora torej imeti določen kulturni kapital, če uporabimo Bourdie-
ujev koncept, da bo posegel po novem znanju (prim. Whitehead, 2012:
xiv). Po drugi strani pa se zastavlja vprašanje, s kakšnimi napisi, vodeni-
mi ogledi in drugimi oblikami interpretacije imamo v umetnostnih mu-
zejih sploh opraviti, če nagovarjajo samo poznavalce. To vprašanje do-
slej še ni bilo temeljito preučeno, saj so se raziskovalci osredotočali na ti-
sti vidik koncepta interpretacije, ki je povezan z obiskovalcem (uporabo
znanja), pri tem pa puščali ob strani drug, enako pomemben vidik kon-
cepta, povezan s kustosom oziroma muzejem (transferjem znanja). Tako
še vedno ne vemo v kolikšni meri kustosi z izbiranjem določenih ume-
tniških del, konstruiranjem določenih narativov in z določenimi načini
razstavljanja sooblikujejo obiskovalčevo dojemanje umetnine (Hooper-
-Greenhill, 2004: 567).
Na celostnost koncepta interpretacije umetnosti v muzejih v za-
dnjem času opozarja Whitehead (2012: 174–179), pri tem pa izpostavi
vprašanje strokovnosti dela muzealcev (predvsem ga zanima problem
prenašanja muzeološkega teoretičnega znanja v muzeološko prakso).
Na primer: s teoretičnega vidika povsem preživela se mu zdi praksa (on
temu reče kar kult), po kateri je treba umetniško delo pojasniti kar se
da na kratko – v nekaj besedah oziroma stavkih. Rešitve vidi predvsem
v širšem razumevanju konstruktivistične paradigme, poznavanju narav-
nih procesov doživljanja oziroma razumevanja likovnih umetnin ter v
načinih dela, ki bodo v umetnostne muzeje pritegnili nove obiskovalce
in jim omogočili celostno umetniško izkušnjo – na podlagi muzejskega
predmeta seveda.
Didaktično vlogo interpretacije so nekateri avtorji utemeljevali s
hermenevtiko kot splošno filozofsko teorijo razumevanja. V tem konte-
kstu se na eni strani poudarja obiskovalčev osebni prispevek (predzna-
nje, izkušnje, pričakovanja) v procesu razumevanja umetnin (npr. Eile-
an Hooper-Greenhill, 1999b), se pravi posameznikovo »pripravljenost«
oziroma »vnaprejšnjo dovzetnost« za to, da mu umetnina kaj pove
(prim. Gadamer, 1987). Po drugi strani pa se izpostavlja kulturno oziro-
ma zgodovinsko pogojenost razumevanja; iskanje pomena umetnine se
dogaja v interakciji z okoljem – znotraj jezika, tradicije in vnaprej obliko-
vanih idej (Meszaros, 2007). Ne gre torej samo za to, da obiskovalec sam
že vnaprej določa, v katerih okvirih bo iskal smisel, sporočilo dela, am-
nekatere starejše indice, da so predvsem poznavalci umetnosti tisti, ki
v umetnostnih muzejih berejo napise in tako uporabljajo t. i. teoretič-
no znanje (npr. Bennett in Frow, 1991, nav. v: Bennett, 1995). Obisko-
valec mora torej imeti določen kulturni kapital, če uporabimo Bourdie-
ujev koncept, da bo posegel po novem znanju (prim. Whitehead, 2012:
xiv). Po drugi strani pa se zastavlja vprašanje, s kakšnimi napisi, vodeni-
mi ogledi in drugimi oblikami interpretacije imamo v umetnostnih mu-
zejih sploh opraviti, če nagovarjajo samo poznavalce. To vprašanje do-
slej še ni bilo temeljito preučeno, saj so se raziskovalci osredotočali na ti-
sti vidik koncepta interpretacije, ki je povezan z obiskovalcem (uporabo
znanja), pri tem pa puščali ob strani drug, enako pomemben vidik kon-
cepta, povezan s kustosom oziroma muzejem (transferjem znanja). Tako
še vedno ne vemo v kolikšni meri kustosi z izbiranjem določenih ume-
tniških del, konstruiranjem določenih narativov in z določenimi načini
razstavljanja sooblikujejo obiskovalčevo dojemanje umetnine (Hooper-
-Greenhill, 2004: 567).
Na celostnost koncepta interpretacije umetnosti v muzejih v za-
dnjem času opozarja Whitehead (2012: 174–179), pri tem pa izpostavi
vprašanje strokovnosti dela muzealcev (predvsem ga zanima problem
prenašanja muzeološkega teoretičnega znanja v muzeološko prakso).
Na primer: s teoretičnega vidika povsem preživela se mu zdi praksa (on
temu reče kar kult), po kateri je treba umetniško delo pojasniti kar se
da na kratko – v nekaj besedah oziroma stavkih. Rešitve vidi predvsem
v širšem razumevanju konstruktivistične paradigme, poznavanju narav-
nih procesov doživljanja oziroma razumevanja likovnih umetnin ter v
načinih dela, ki bodo v umetnostne muzeje pritegnili nove obiskovalce
in jim omogočili celostno umetniško izkušnjo – na podlagi muzejskega
predmeta seveda.
Didaktično vlogo interpretacije so nekateri avtorji utemeljevali s
hermenevtiko kot splošno filozofsko teorijo razumevanja. V tem konte-
kstu se na eni strani poudarja obiskovalčev osebni prispevek (predzna-
nje, izkušnje, pričakovanja) v procesu razumevanja umetnin (npr. Eile-
an Hooper-Greenhill, 1999b), se pravi posameznikovo »pripravljenost«
oziroma »vnaprejšnjo dovzetnost« za to, da mu umetnina kaj pove
(prim. Gadamer, 1987). Po drugi strani pa se izpostavlja kulturno oziro-
ma zgodovinsko pogojenost razumevanja; iskanje pomena umetnine se
dogaja v interakciji z okoljem – znotraj jezika, tradicije in vnaprej obliko-
vanih idej (Meszaros, 2007). Ne gre torej samo za to, da obiskovalec sam
že vnaprej določa, v katerih okvirih bo iskal smisel, sporočilo dela, am-
