Page 25 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 25
izhodišča preučevanja muzejske interpretacije 25
pak tudi za to, da je pri tem pogojen z zgodovino sploh – s tradicijo. Tudi
umetniško delo ne nazadnje ni »življenjski izraz avtorjeve subjektivno-
sti« (Gadamer, 1960/2001: 322), temveč pripada zgodovini. Kanadska
raziskovalka interpretacije je kritična do umetnostnih muzejev, ki inter-
pretacije ne jemljejo dovolj resno in v luči »konstruktivistične« paradi-
gme odgovornost za umevanje »prelagajo« v celoti na obiskovalca. Ra-
zumevanje umetnosti je gotovo lahko različno, ne more pa biti vsakr-
šno. Po njenem mnenju bi za intelektualno dostopnost zbirk morali skr-
beti muzejski strokovnjaki, vrhunsko usposobljeni za pogovore ob ume-
tnini in za druge oblike razlaganja, saj je to njihova odgovornost v jav-
ni ustanovi, ne pa, da se »odraslo publiko infantilizira z diskurzivnimi
okviri in pedagoškimi strategijami, zasnovanimi za otroke« (Meszaros,
2006: 13).
Že Dewey je zapisal, da morata biti v estetskem doživljanju »oko
in uho izurjena v percepciji« (1934/2005: 221), podobno stališče, »da
se smisel za lepo razvija in izpopolnjuje«, je zastopal njegov sodobnik,
nemški avtor Alfred Lichtwark (1854–1914), eden vodij »gibanja za
umetniško vzgojo« (Tavčar, 2009: 41). Kljub dolgemu empiričnemu
raziskovanju človekovega odzivanja na umetnost, ki je prineslo spozna-
nje, da je neposredni stik z likovno umetnino treba privzgojiti, umetno-
stni muzeji torej še vedno ne delujejo po načelu vključevanja oziroma do-
stopnosti: »Petdeset let preučevanja odzivov ljudi na umetnine je poka-
zalo, da je razumevanje umetnosti človeku privzgojena zmožnost, galeri-
je in poznavalci umetnosti pa še vedno predvidevajo določeno predzna-
nje in izkušnje, kar številne obiskovalce izključuje.« (Latimer, 2011: 73.)
Avtorica se seveda sklicuje na znamenito Bourdieujevo študijo iz šestde-
setih letih 20. stoletja.
Na dejstvo, da ljudje nimamo posebnega estetskega čutila, temveč se
moramo doživljanja umetniških del naučiti, je namreč prvi resno opo-
zoril Bourdieu s sodelavcem v raziskavi med obiskovalci izbranih evrop-
skih umetnostnih in drugih muzejev (Bourdieu in Darbel, (1969/1991).
Njegova empirična študija, ki je potekala med letoma 1964 in 1965 in je
zajela ok. 25.000 obiskovalcev umetnostnih muzejev v Franciji, pa tudi v
Grčiji, Španiji, na Poljskem in na Nizozemskem, je pokazala, da je estet-
ski okus, povedano drugače, zmožnost razumevanja umetniških del
produkt posameznikovega družbeno-ekonomskega položaja in vzgoje
oziroma izobraževanja (tudi družinske vzgoje in socializacije). Ugotovil
je, »da se obiskovanje muzejev poveča z višino izobrazbe in da je skoraj
v celoti v domeni kultiviranega razreda« (prav tam: 14). Kot ključni de-
pak tudi za to, da je pri tem pogojen z zgodovino sploh – s tradicijo. Tudi
umetniško delo ne nazadnje ni »življenjski izraz avtorjeve subjektivno-
sti« (Gadamer, 1960/2001: 322), temveč pripada zgodovini. Kanadska
raziskovalka interpretacije je kritična do umetnostnih muzejev, ki inter-
pretacije ne jemljejo dovolj resno in v luči »konstruktivistične« paradi-
gme odgovornost za umevanje »prelagajo« v celoti na obiskovalca. Ra-
zumevanje umetnosti je gotovo lahko različno, ne more pa biti vsakr-
šno. Po njenem mnenju bi za intelektualno dostopnost zbirk morali skr-
beti muzejski strokovnjaki, vrhunsko usposobljeni za pogovore ob ume-
tnini in za druge oblike razlaganja, saj je to njihova odgovornost v jav-
ni ustanovi, ne pa, da se »odraslo publiko infantilizira z diskurzivnimi
okviri in pedagoškimi strategijami, zasnovanimi za otroke« (Meszaros,
2006: 13).
Že Dewey je zapisal, da morata biti v estetskem doživljanju »oko
in uho izurjena v percepciji« (1934/2005: 221), podobno stališče, »da
se smisel za lepo razvija in izpopolnjuje«, je zastopal njegov sodobnik,
nemški avtor Alfred Lichtwark (1854–1914), eden vodij »gibanja za
umetniško vzgojo« (Tavčar, 2009: 41). Kljub dolgemu empiričnemu
raziskovanju človekovega odzivanja na umetnost, ki je prineslo spozna-
nje, da je neposredni stik z likovno umetnino treba privzgojiti, umetno-
stni muzeji torej še vedno ne delujejo po načelu vključevanja oziroma do-
stopnosti: »Petdeset let preučevanja odzivov ljudi na umetnine je poka-
zalo, da je razumevanje umetnosti človeku privzgojena zmožnost, galeri-
je in poznavalci umetnosti pa še vedno predvidevajo določeno predzna-
nje in izkušnje, kar številne obiskovalce izključuje.« (Latimer, 2011: 73.)
Avtorica se seveda sklicuje na znamenito Bourdieujevo študijo iz šestde-
setih letih 20. stoletja.
Na dejstvo, da ljudje nimamo posebnega estetskega čutila, temveč se
moramo doživljanja umetniških del naučiti, je namreč prvi resno opo-
zoril Bourdieu s sodelavcem v raziskavi med obiskovalci izbranih evrop-
skih umetnostnih in drugih muzejev (Bourdieu in Darbel, (1969/1991).
Njegova empirična študija, ki je potekala med letoma 1964 in 1965 in je
zajela ok. 25.000 obiskovalcev umetnostnih muzejev v Franciji, pa tudi v
Grčiji, Španiji, na Poljskem in na Nizozemskem, je pokazala, da je estet-
ski okus, povedano drugače, zmožnost razumevanja umetniških del
produkt posameznikovega družbeno-ekonomskega položaja in vzgoje
oziroma izobraževanja (tudi družinske vzgoje in socializacije). Ugotovil
je, »da se obiskovanje muzejev poveča z višino izobrazbe in da je skoraj
v celoti v domeni kultiviranega razreda« (prav tam: 14). Kot ključni de-
