Page 20 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 20
rajka bračun sova ■ umetnina – ljubezen na prvi pogled?
je: ugotavljajo neposredno spoznavni motiv in se poglabljajo v vsebino,
opazujejo barve, oblike, prostor, kompozicijo in druge sestavine likov-
ne formulacije, razmišljajo o likovni tehniki, iščejo povezave med ume-
tniškim delom in njegovim avtorjem, razmišljajo o umetnikovem življe-
nju in podobno (Hooper-Greenhill in Moussouri 2001; Hooper-Green-
hill idr., 2001). Študiji sta pokazali tudi, da si obiskovalci pri razumeva-
nju umetniških del pomagajo s stenskimi napisi in drugimi oblikami in-
terpretacije v muzeju. Obiskovalci zlasti potrebujejo pomoč pri razume-
vanju nefiguralnih, abstraktnih del in idejnih konceptov moderne in so-
dobne umetnosti (prav tam; prim. Lachapelle, 2007). Študiji sta nakaza-
li tudi, da se ljudje na umetniška dela odzivamo na svoje načine in da v
doživetja vnašamo osebne izkušnje in na teh oblikovana prepričanja. Da
naša prepričanja niso vedno nekaj dobrega, pozitivnega, saj ne prispevajo
samodejno k razumevanju umetniškega dela, temveč lahko, nasprotno,
človeka vodijo v odklanjanje umetnosti, so doslej pokazale predvsem ti-
ste eksperimentalne študije, ki so vključevale sodobno umetnost (npr.
van Moer, 2007).
Preučevanje na idejah konstruktivizma koncipirane dejavne vloge
muzejskega obiskovalca je torej prineslo spoznanje, da sporočilnost mu-
zejskih predmetov dojemamo subjektivno; eksponata, ki ga opazujemo,
ne zaznavamo brez zanimanja, marveč dejavno tvorimo pomen v skla-
du s svojimi izkušnjami in osebnostjo (Hein, 1998; Hooper-Greenhill,
1999a, 2004). Novejše teorije učenja, na primer teorija inteligenc in teo-
rija (notranje) motivacije (prim. Csikszentmihalyi in Hermason, 1995),
učenje razlagajo kot konstruktiven, samousmerjevalen in individualno
poseben proces izgradnje znanja in konstrukcije pomena. »Idealnega«
muzejskega obiskovalca, ki bi umetniško delo doživljal in razumel »pra-
vilno«, torej ni; vsak ga razume in podoživlja drugače. Konstruktivistič-
na paradigma je muzeje zavezala k pretresanju možnosti za bolj premi-
šljeno interpretacijo (razlago, opisovanje, pojasnjevanje) umetniških del
in jih vodila v te družbene razmisleke:
»Kako naj muzej organizira oziroma reorganizira preteklost? Katere
zgodbe o preteklosti in sedanjosti je mogoče povedati in kdo ima legi-
timnost, da jih pove? Kako ravnati z artefakti, ki so bili zbrani v časih,
ko jezik, ki smo ga uporabljali v zvezi z njimi, ni bil problematičen, da-
nes pa vidimo, da to, kar izrečemo o njih, vpliva na to, kako jih obisko-
valci gledajo, razumejo? Kako omogočiti ljudem, da bi muzeje upora-
bljali za osebni razvoj, za lastno pooblastitev in za samousmerjeno uče-
je: ugotavljajo neposredno spoznavni motiv in se poglabljajo v vsebino,
opazujejo barve, oblike, prostor, kompozicijo in druge sestavine likov-
ne formulacije, razmišljajo o likovni tehniki, iščejo povezave med ume-
tniškim delom in njegovim avtorjem, razmišljajo o umetnikovem življe-
nju in podobno (Hooper-Greenhill in Moussouri 2001; Hooper-Green-
hill idr., 2001). Študiji sta pokazali tudi, da si obiskovalci pri razumeva-
nju umetniških del pomagajo s stenskimi napisi in drugimi oblikami in-
terpretacije v muzeju. Obiskovalci zlasti potrebujejo pomoč pri razume-
vanju nefiguralnih, abstraktnih del in idejnih konceptov moderne in so-
dobne umetnosti (prav tam; prim. Lachapelle, 2007). Študiji sta nakaza-
li tudi, da se ljudje na umetniška dela odzivamo na svoje načine in da v
doživetja vnašamo osebne izkušnje in na teh oblikovana prepričanja. Da
naša prepričanja niso vedno nekaj dobrega, pozitivnega, saj ne prispevajo
samodejno k razumevanju umetniškega dela, temveč lahko, nasprotno,
človeka vodijo v odklanjanje umetnosti, so doslej pokazale predvsem ti-
ste eksperimentalne študije, ki so vključevale sodobno umetnost (npr.
van Moer, 2007).
Preučevanje na idejah konstruktivizma koncipirane dejavne vloge
muzejskega obiskovalca je torej prineslo spoznanje, da sporočilnost mu-
zejskih predmetov dojemamo subjektivno; eksponata, ki ga opazujemo,
ne zaznavamo brez zanimanja, marveč dejavno tvorimo pomen v skla-
du s svojimi izkušnjami in osebnostjo (Hein, 1998; Hooper-Greenhill,
1999a, 2004). Novejše teorije učenja, na primer teorija inteligenc in teo-
rija (notranje) motivacije (prim. Csikszentmihalyi in Hermason, 1995),
učenje razlagajo kot konstruktiven, samousmerjevalen in individualno
poseben proces izgradnje znanja in konstrukcije pomena. »Idealnega«
muzejskega obiskovalca, ki bi umetniško delo doživljal in razumel »pra-
vilno«, torej ni; vsak ga razume in podoživlja drugače. Konstruktivistič-
na paradigma je muzeje zavezala k pretresanju možnosti za bolj premi-
šljeno interpretacijo (razlago, opisovanje, pojasnjevanje) umetniških del
in jih vodila v te družbene razmisleke:
»Kako naj muzej organizira oziroma reorganizira preteklost? Katere
zgodbe o preteklosti in sedanjosti je mogoče povedati in kdo ima legi-
timnost, da jih pove? Kako ravnati z artefakti, ki so bili zbrani v časih,
ko jezik, ki smo ga uporabljali v zvezi z njimi, ni bil problematičen, da-
nes pa vidimo, da to, kar izrečemo o njih, vpliva na to, kako jih obisko-
valci gledajo, razumejo? Kako omogočiti ljudem, da bi muzeje upora-
bljali za osebni razvoj, za lastno pooblastitev in za samousmerjeno uče-
