Page 19 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 19
izhodišča preučevanja muzejske interpretacije 19
ksen vir znanja in podlaga za pridobivanje vzgojno-izobraževalnih izku-
šenj, zato že sam po sebi zahteva interpretacijo. Hein (2012) trdi, da mu-
zejski predmeti oziroma materialna kultura nimajo intrinzičnega pome-
na onkraj socio-kulturnega konteksta.
Učenje v muzeju, avtentičnem prostoru materialne kulture, torej te-
melji na izkušnji, in v tem je moč muzejske pedagogike, meni ena najvi-
dnejših teoretičark na tem področju:
»Učenje v muzejih nastaja na podlagi njihovih zbirk, pri čemer vsebi-
na naučenega ni omejena na znanstvene discipline, ki jim te zbirke pri-
padajo. Učenje ni vedno namerno in se lahko zgodi na nepredviden na-
čin kot stranski produkt vrste interpretacijskih procesov. Učenje v mu-
zejih je performativno, temelji na izkušnji, je prikrito in ne vedno v pol-
nosti artikulirano. Je močno, saj razvija oziroma oblikuje identitete. V
muzejih so telesa in čuti kakor tudi razum uporabljeni za zaposlovanje
z novimi stvarmi in za njihovo raziskovanje, za poglabljanje ali izzivanje
že znanega ter za uskladiščenje prikritega znanja, ki ga je moč priklicati
v prihodnosti.« (Hooper-Greenhill, 2006: 242.)
Gre za klasično psihološko pojmovanje učenja, pri katerem so raz-
meroma trajne spremembe v posameznikovem vedenju, znanju ali oseb-
nosti posledica individualnih izkušenj, te spremembe pa se dogajajo ob
interakciji med človekom in njegovim okoljem; izkušnja je prvi pogoj
učenja (Hergenhahn in Olson, 2001: 1–11).
V muzejskem kontekstu ima koncept izkušnje v izhodišču realnega
(in ne imaginarnega) obiskovalca (o slednjem več v disciplinarnem kon-
tekstu). Študije obiskovalcev, ki so se pod vplivom t. i. »nove muzeo-
logije« in v institucionalnem kontekstu obravnavanega novega razmer-
ja med muzeji in obiskovalci razmahnile v zadnjih dveh, treh desetle-
tjih, so razkrile nekatere vzorce obnašanja obiskovalcev in osvetlile na-
ravne procese doživljanja oziroma razumevanja muzejskih predmetov –
kaj se dejansko dogaja v interakciji obiskovalca z artefaktom. Poudarje-
na je dejavna vloga obiskovalca in njegova zmožnost ustvarjanja oziroma
tvorjenja pomena – pomenjenja (prim. Silverman, 1995; Hooper-Gree-
nhill, 2000; Falk in Dierking, 2000; Dufresne-Tassé, 2009). V umetno-
stnem muzeju pomenjenje pomeni načine, kako umetniška dela razu-
memo, vrednotimo in se o njih pogovarjamo. Dve angleški študiji, ki sta
zajeli naključne obiskovalce dveh različnih umetnostnih muzejev oziro-
ma galerij, sta pokazali, da obiskovalci pri »gledanju« v muzeju razsta-
vljenih umetniških del uporabljajo različne t.i. pomenotvorne strategi-
ksen vir znanja in podlaga za pridobivanje vzgojno-izobraževalnih izku-
šenj, zato že sam po sebi zahteva interpretacijo. Hein (2012) trdi, da mu-
zejski predmeti oziroma materialna kultura nimajo intrinzičnega pome-
na onkraj socio-kulturnega konteksta.
Učenje v muzeju, avtentičnem prostoru materialne kulture, torej te-
melji na izkušnji, in v tem je moč muzejske pedagogike, meni ena najvi-
dnejših teoretičark na tem področju:
»Učenje v muzejih nastaja na podlagi njihovih zbirk, pri čemer vsebi-
na naučenega ni omejena na znanstvene discipline, ki jim te zbirke pri-
padajo. Učenje ni vedno namerno in se lahko zgodi na nepredviden na-
čin kot stranski produkt vrste interpretacijskih procesov. Učenje v mu-
zejih je performativno, temelji na izkušnji, je prikrito in ne vedno v pol-
nosti artikulirano. Je močno, saj razvija oziroma oblikuje identitete. V
muzejih so telesa in čuti kakor tudi razum uporabljeni za zaposlovanje
z novimi stvarmi in za njihovo raziskovanje, za poglabljanje ali izzivanje
že znanega ter za uskladiščenje prikritega znanja, ki ga je moč priklicati
v prihodnosti.« (Hooper-Greenhill, 2006: 242.)
Gre za klasično psihološko pojmovanje učenja, pri katerem so raz-
meroma trajne spremembe v posameznikovem vedenju, znanju ali oseb-
nosti posledica individualnih izkušenj, te spremembe pa se dogajajo ob
interakciji med človekom in njegovim okoljem; izkušnja je prvi pogoj
učenja (Hergenhahn in Olson, 2001: 1–11).
V muzejskem kontekstu ima koncept izkušnje v izhodišču realnega
(in ne imaginarnega) obiskovalca (o slednjem več v disciplinarnem kon-
tekstu). Študije obiskovalcev, ki so se pod vplivom t. i. »nove muzeo-
logije« in v institucionalnem kontekstu obravnavanega novega razmer-
ja med muzeji in obiskovalci razmahnile v zadnjih dveh, treh desetle-
tjih, so razkrile nekatere vzorce obnašanja obiskovalcev in osvetlile na-
ravne procese doživljanja oziroma razumevanja muzejskih predmetov –
kaj se dejansko dogaja v interakciji obiskovalca z artefaktom. Poudarje-
na je dejavna vloga obiskovalca in njegova zmožnost ustvarjanja oziroma
tvorjenja pomena – pomenjenja (prim. Silverman, 1995; Hooper-Gree-
nhill, 2000; Falk in Dierking, 2000; Dufresne-Tassé, 2009). V umetno-
stnem muzeju pomenjenje pomeni načine, kako umetniška dela razu-
memo, vrednotimo in se o njih pogovarjamo. Dve angleški študiji, ki sta
zajeli naključne obiskovalce dveh različnih umetnostnih muzejev oziro-
ma galerij, sta pokazali, da obiskovalci pri »gledanju« v muzeju razsta-
vljenih umetniških del uporabljajo različne t.i. pomenotvorne strategi-
