Page 15 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 15
uvod 15
vane vzgojno-izobraževalne vloge umetnostnega muzeja na ravni siste-
ma, kulturne politike oziroma institucije.
Tako zasnovana raziskava obravnava muzejsko interpretacijo kot ce-
lostni koncept (prim. Whitehead, 2012), saj vključuje tako muzejski ozi-
roma kuratorski kot obiskovalčev vidik, v raziskavo pa so zajete tudi in-
stitucionalne okoliščine.
Empirično raziskovanje na muzejskem področju je že prineslo spo-
znanje, da partikularni in merski pristop, značilen za kvantitativno raz-
iskovanje, na kompleksna vprašanja, povezana z vlogo umetnosti v člo-
vekovem življenju, s človekovim odnosom do kulture sploh in s pome-
nom muzejev v sodobni družbi, ne daje pravih odgovorov. Zato je v razi-
skavi uporabljen kvalitativni pristop. Metodologija vključuje pridobiva-
nje podatkov pod vplivom raziskovalke (intervjuji, opazovanja) ter pri-
dobivanje podatkov brez vpliva raziskovalke (posnetki vodenih ogledov,
postavitev oziroma razstava kot predmet analize, razni dokumenti). Kot
ključna strategija zagotavljanja kakovosti znanstvenih spoznanj je v raz-
iskavi uporabljena triangulacija.
Paradigmatsko ozadje raziskave je socialni oziroma družbeni kon-
struktivizem – ta temelji na spoznanju, da je obiskovalčeva izkušnja v
muzeju v bistvu skonstruirana. Pri tem so vse tri ravni – obiskovalče-
va interakcija z eksponati v muzeju, kustosova interpretacija umetnin
v muzeju in muzej kot družbena institucija z vzgojno in izobraževalno
vlogo – obravnavane kot diskurz, ki ga Gee (1999: 1) označuje kot »po-
litično« dejanje. Udejanja se z »določenimi sredstvi« in pomeni »zna-
čilne načine izražanja, vêdenja, mišljenja, govorjenja« (prav tam: 14,
38). Muzejska razstava kot temeljna oblika diskurza med drugim pome-
ni konstruiranje načinov, kako naj obiskovalci gledamo, doživljamo, ra-
zumemo umetnost in kako naj vzpostavimo odnos do nje (Whitehead,
2009a, 2012; prim. Štrajn, 2015). Govorimo o učinkih na obiskovalca –
na njegovo osmišljanje lastnih izkušenj in znanja v neposrednem stiku z
umetniškimi deli, na njegovo pripisovanje pomena umetniškim delom v
fizični in miselni interakaciji z eksponati (prim. Bal, 1996). Na vplivanje
muzeja je mogoče pogledati tudi s stališča vzgoje: vzgoja je namerna, za-
vestna in načrtna dejavnost, ki pomeni sistematično vplivanje na vzga-
janca (v našem primeru govorimo o obiskovalcu muzeja) in prinaša že-
lene rezultate (Peček Čuk in Lesar, 2009). Prav tako v tej raziskavi izha-
jamo iz stališča, da diskurz oblikuje tudi sama institucija – na polju ozi-
roma poljih svojega delovanja. V najbolj dobesednem pomenu pa je dis-
kurz uporabljen v obiskovalčevih ubesedenih doživetjih umetniških del.
vane vzgojno-izobraževalne vloge umetnostnega muzeja na ravni siste-
ma, kulturne politike oziroma institucije.
Tako zasnovana raziskava obravnava muzejsko interpretacijo kot ce-
lostni koncept (prim. Whitehead, 2012), saj vključuje tako muzejski ozi-
roma kuratorski kot obiskovalčev vidik, v raziskavo pa so zajete tudi in-
stitucionalne okoliščine.
Empirično raziskovanje na muzejskem področju je že prineslo spo-
znanje, da partikularni in merski pristop, značilen za kvantitativno raz-
iskovanje, na kompleksna vprašanja, povezana z vlogo umetnosti v člo-
vekovem življenju, s človekovim odnosom do kulture sploh in s pome-
nom muzejev v sodobni družbi, ne daje pravih odgovorov. Zato je v razi-
skavi uporabljen kvalitativni pristop. Metodologija vključuje pridobiva-
nje podatkov pod vplivom raziskovalke (intervjuji, opazovanja) ter pri-
dobivanje podatkov brez vpliva raziskovalke (posnetki vodenih ogledov,
postavitev oziroma razstava kot predmet analize, razni dokumenti). Kot
ključna strategija zagotavljanja kakovosti znanstvenih spoznanj je v raz-
iskavi uporabljena triangulacija.
Paradigmatsko ozadje raziskave je socialni oziroma družbeni kon-
struktivizem – ta temelji na spoznanju, da je obiskovalčeva izkušnja v
muzeju v bistvu skonstruirana. Pri tem so vse tri ravni – obiskovalče-
va interakcija z eksponati v muzeju, kustosova interpretacija umetnin
v muzeju in muzej kot družbena institucija z vzgojno in izobraževalno
vlogo – obravnavane kot diskurz, ki ga Gee (1999: 1) označuje kot »po-
litično« dejanje. Udejanja se z »določenimi sredstvi« in pomeni »zna-
čilne načine izražanja, vêdenja, mišljenja, govorjenja« (prav tam: 14,
38). Muzejska razstava kot temeljna oblika diskurza med drugim pome-
ni konstruiranje načinov, kako naj obiskovalci gledamo, doživljamo, ra-
zumemo umetnost in kako naj vzpostavimo odnos do nje (Whitehead,
2009a, 2012; prim. Štrajn, 2015). Govorimo o učinkih na obiskovalca –
na njegovo osmišljanje lastnih izkušenj in znanja v neposrednem stiku z
umetniškimi deli, na njegovo pripisovanje pomena umetniškim delom v
fizični in miselni interakaciji z eksponati (prim. Bal, 1996). Na vplivanje
muzeja je mogoče pogledati tudi s stališča vzgoje: vzgoja je namerna, za-
vestna in načrtna dejavnost, ki pomeni sistematično vplivanje na vzga-
janca (v našem primeru govorimo o obiskovalcu muzeja) in prinaša že-
lene rezultate (Peček Čuk in Lesar, 2009). Prav tako v tej raziskavi izha-
jamo iz stališča, da diskurz oblikuje tudi sama institucija – na polju ozi-
roma poljih svojega delovanja. V najbolj dobesednem pomenu pa je dis-
kurz uporabljen v obiskovalčevih ubesedenih doživetjih umetniških del.
