Page 152 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 152
rajka bračun sova ■ umetnina – ljubezen na prvi pogled?
starejše umetnosti). Rezultati so predvsem pokazali na prisotnost ide-
ologije modernizma oziroma formalizma. To odpira zanimiva vpraša-
nja o formalnem izobraževanju – kakšno umetnostno vzgojo imamo v
šoli. Zupančič (prej Vrlič) že nekaj časa trdi, da slovenska likovna vzgo-
ja temelji na pretekli, likovnoformalni (modernistični) paradigmi, kar bi
bilo treba po njegovem mnenju na kurikularni ravni spremeniti (Vrlič,
2002; Zupančič, 2008).
Forma je sicer pomembna sestavina umetnine, saj ji umetniki name-
njajo veliko pozornosti, prav tako v formi uživamo gledalci, poslušalci in
bralci. Toda problem se pojavi, pravi filozof Carroll, ko formalizem po-
stane teorija umetnosti (naj dodam: ki se udejanja tako v šoli kot v mu-
zeju). Takrat se »naše razumevanje umetnosti prej osiromaši kot oboga-
ti« (Carroll, 2012a: 40). Na primeru literarno-estetske vzgoje opozori na
vpliv formalizma na vzgojo in izobraževanje: »Formalizem je bil vpliv-
na doktrina. Desetletja so otroke v šoli poučevali, da svoje pozornosti ne
smejo preusmeriti stran od besedila: da ne smejo dovoliti, da bi se njiho-
va koncentracija ujela v povezavo zgodbe z realnim življenjem, prej naj
se posvečajo njeni formalni zgradbi in značilnostim (na primer enotno-
sti, kompleksnosti, napetosti).« (Prav tam: 36.) To so sicer kompleksnej-
ša vprašanja, na katera bo treba odgovoriti z novimi raziskavami, prispe-
vek te raziskave pa je za zdaj v spoznanju, da je mogoče kulturni kapital,
ki ga na splošno dojemajo kot nekaj izključno pozitivnega, z vzgojno-iz-
obraževalnega vidika obravnavati tudi drugače.
Disciplinarni kontekst
Teoretično izhodišče: Umetnost je komunikativna, naše razumevanje
umetnosti pa je odvisno tudi od diskurza, ki ga s fizično postavitvijo, bese-
dili in drugimi oblikami interpretacije določa umetnostna zgodovina kot
prevladujoča znanstvena disciplina v umetnostnem muzeju.
Interpretacija v Moderni galeriji temelji predvsem na umetnostno-
zgodovinski teoriji oziroma teorijah, zaznati je bilo tudi manjšo priso-
tnost konstruktivizma kot v muzejih prevladujoče teorije vzgoje (Hein,
1999), kot problematična pa se je mestoma izkazala teorija komunika-
cije, ki naj bi jo muzeji pri delu z obiskovalci upoštevali (Ravelli, 2006).
Kar se tiče konstruktivizma – muzej obiskovalcem daje na izbiro nači-
ne oziroma poti ogleda glede na njihova zanimanja –, gre za podobno,
da ne rečemo skoraj enako retoriko, kot jo že poznamo iz nekaterih dru-
gih znamenitih muzejev moderne umetnosti, denimo Tate Modern (Se-
rota, 2000) in MoMA (McClellan, 2008: 151), na primer: »Obiskoval-
ci si lahko zbirko ogledajo v kronološkem zaporedju po normalni poti
starejše umetnosti). Rezultati so predvsem pokazali na prisotnost ide-
ologije modernizma oziroma formalizma. To odpira zanimiva vpraša-
nja o formalnem izobraževanju – kakšno umetnostno vzgojo imamo v
šoli. Zupančič (prej Vrlič) že nekaj časa trdi, da slovenska likovna vzgo-
ja temelji na pretekli, likovnoformalni (modernistični) paradigmi, kar bi
bilo treba po njegovem mnenju na kurikularni ravni spremeniti (Vrlič,
2002; Zupančič, 2008).
Forma je sicer pomembna sestavina umetnine, saj ji umetniki name-
njajo veliko pozornosti, prav tako v formi uživamo gledalci, poslušalci in
bralci. Toda problem se pojavi, pravi filozof Carroll, ko formalizem po-
stane teorija umetnosti (naj dodam: ki se udejanja tako v šoli kot v mu-
zeju). Takrat se »naše razumevanje umetnosti prej osiromaši kot oboga-
ti« (Carroll, 2012a: 40). Na primeru literarno-estetske vzgoje opozori na
vpliv formalizma na vzgojo in izobraževanje: »Formalizem je bil vpliv-
na doktrina. Desetletja so otroke v šoli poučevali, da svoje pozornosti ne
smejo preusmeriti stran od besedila: da ne smejo dovoliti, da bi se njiho-
va koncentracija ujela v povezavo zgodbe z realnim življenjem, prej naj
se posvečajo njeni formalni zgradbi in značilnostim (na primer enotno-
sti, kompleksnosti, napetosti).« (Prav tam: 36.) To so sicer kompleksnej-
ša vprašanja, na katera bo treba odgovoriti z novimi raziskavami, prispe-
vek te raziskave pa je za zdaj v spoznanju, da je mogoče kulturni kapital,
ki ga na splošno dojemajo kot nekaj izključno pozitivnega, z vzgojno-iz-
obraževalnega vidika obravnavati tudi drugače.
Disciplinarni kontekst
Teoretično izhodišče: Umetnost je komunikativna, naše razumevanje
umetnosti pa je odvisno tudi od diskurza, ki ga s fizično postavitvijo, bese-
dili in drugimi oblikami interpretacije določa umetnostna zgodovina kot
prevladujoča znanstvena disciplina v umetnostnem muzeju.
Interpretacija v Moderni galeriji temelji predvsem na umetnostno-
zgodovinski teoriji oziroma teorijah, zaznati je bilo tudi manjšo priso-
tnost konstruktivizma kot v muzejih prevladujoče teorije vzgoje (Hein,
1999), kot problematična pa se je mestoma izkazala teorija komunika-
cije, ki naj bi jo muzeji pri delu z obiskovalci upoštevali (Ravelli, 2006).
Kar se tiče konstruktivizma – muzej obiskovalcem daje na izbiro nači-
ne oziroma poti ogleda glede na njihova zanimanja –, gre za podobno,
da ne rečemo skoraj enako retoriko, kot jo že poznamo iz nekaterih dru-
gih znamenitih muzejev moderne umetnosti, denimo Tate Modern (Se-
rota, 2000) in MoMA (McClellan, 2008: 151), na primer: »Obiskoval-
ci si lahko zbirko ogledajo v kronološkem zaporedju po normalni poti
