Page 147 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 147
rezultati raziskave 147
dostopnosti – ta med drugim vključuje tudi interpretiranje muzejskih
predmetov –, v skladu s katerim morajo slovenski umetnostni muzeji
skrbeti, da jih obiskujeta strokovna in širša javnost. Med strokovno in
širšo javnostjo so podobnosti, pa tudi razlike.
Tako prva kot druga do muzeja pristopa kot do avtentičnega prosto-
ra za doživljanje in razumevanje umetnosti, kot do prostora, v katerem
človek pride v neposreden stik z umetninami, v tako fizično kot misel-
no in čustveno interakcijo. To pomeni, da se mora tudi interpretacija na-
vezovati na predmet, ki ga pojasnjuje. V tem smislu je raziskava potrdila
znano muzeološko teorijo o artefaktu kot »objektu učenja«, v skladu s
katero je »razstavljeni avtentični predmet v središču galerijskega in mu-
zejskega izobraževanja in izkušenj« (Tavčar, 2009: 78).
Ubesedena doživetja so pokazala, da je doživljanje umetnosti pro-
ces, vključujoč predstave, ki izvirajo iz umetnine. Obiskovalci so z »iz-
biranjem sestavin« (motiva, zgodbe, barve, kompozicije itn.) umetnine
doživljali na različnih, med sabo tesno prepletenih ravneh, pri čemer se
je pokazala razlika med strokovno neusposobljenimi in strokovno uspo-
sobljenimi na področju likovne umetnosti: prve je bolj zanimal motiv,
kaj je upodobljeno (na ta način so se odzivali na različne zvrsti umetno-
sti oziroma na umetnost iz različnih obdobij, stilov), drugi pa so se odzi-
vali tudi na formalne značilnosti umetnine.
Ubesedena doživetja so na drugi strani pokazala, da doživljanje ume-
tnosti vključuje tudi predstave, ki izvirajo iz obiskovalca samega – nje-
govega predznanja, izkušenj, prepričanj. Teorijo o artefaktu kot »objek-
tu učenja« bi lahko torej dopolnili s teorijo o obiskovalcu kot »subjek-
tu učenja«. Nekako jo v opredelitvi koncepta interpretacije nakaže že
Tilden, ko pravi, da je plodna le tista interpretacija, ki na takšen ali dru-
gačen način ustvari vezi med tem, kar je na ogled ali se opisuje (v našem
primeru umetnino), in delom obiskovalčeve osebnosti ali izkušnje (Til-
den, 1957, nav. v: Gob in Drouguet, 2006: 210). To podpirajo tudi teorije
o poučevanju za razumevanje in sprejemanje likovne umetnosti in sko-
zi umetnost razumevanje in sprejemanje sebe in drugih (Barret, 2007).
Obiskovalci so v svoja doživetja vnašali različne osebne izkušnje in zna-
nje – strokovno usposobljeni v primerjavi s strokovno neusposobljeni-
mi nekoliko več z umetnostjo povezanega znanja. Pri obeh skupinah pa
so to bile tudi čisto vsakdanje, lahko bi rekli življenjske izkušnje. Ne-
poznavalci so se odzivali tudi bolj spontano; v umetniška dela so se vži-
vljali bolj neposredno, kar pomeni, da so do njih pristopali manj »obre-
menjeno«. Povezovanje umetnosti z (osebnim) življenjem odpira nova
dostopnosti – ta med drugim vključuje tudi interpretiranje muzejskih
predmetov –, v skladu s katerim morajo slovenski umetnostni muzeji
skrbeti, da jih obiskujeta strokovna in širša javnost. Med strokovno in
širšo javnostjo so podobnosti, pa tudi razlike.
Tako prva kot druga do muzeja pristopa kot do avtentičnega prosto-
ra za doživljanje in razumevanje umetnosti, kot do prostora, v katerem
človek pride v neposreden stik z umetninami, v tako fizično kot misel-
no in čustveno interakcijo. To pomeni, da se mora tudi interpretacija na-
vezovati na predmet, ki ga pojasnjuje. V tem smislu je raziskava potrdila
znano muzeološko teorijo o artefaktu kot »objektu učenja«, v skladu s
katero je »razstavljeni avtentični predmet v središču galerijskega in mu-
zejskega izobraževanja in izkušenj« (Tavčar, 2009: 78).
Ubesedena doživetja so pokazala, da je doživljanje umetnosti pro-
ces, vključujoč predstave, ki izvirajo iz umetnine. Obiskovalci so z »iz-
biranjem sestavin« (motiva, zgodbe, barve, kompozicije itn.) umetnine
doživljali na različnih, med sabo tesno prepletenih ravneh, pri čemer se
je pokazala razlika med strokovno neusposobljenimi in strokovno uspo-
sobljenimi na področju likovne umetnosti: prve je bolj zanimal motiv,
kaj je upodobljeno (na ta način so se odzivali na različne zvrsti umetno-
sti oziroma na umetnost iz različnih obdobij, stilov), drugi pa so se odzi-
vali tudi na formalne značilnosti umetnine.
Ubesedena doživetja so na drugi strani pokazala, da doživljanje ume-
tnosti vključuje tudi predstave, ki izvirajo iz obiskovalca samega – nje-
govega predznanja, izkušenj, prepričanj. Teorijo o artefaktu kot »objek-
tu učenja« bi lahko torej dopolnili s teorijo o obiskovalcu kot »subjek-
tu učenja«. Nekako jo v opredelitvi koncepta interpretacije nakaže že
Tilden, ko pravi, da je plodna le tista interpretacija, ki na takšen ali dru-
gačen način ustvari vezi med tem, kar je na ogled ali se opisuje (v našem
primeru umetnino), in delom obiskovalčeve osebnosti ali izkušnje (Til-
den, 1957, nav. v: Gob in Drouguet, 2006: 210). To podpirajo tudi teorije
o poučevanju za razumevanje in sprejemanje likovne umetnosti in sko-
zi umetnost razumevanje in sprejemanje sebe in drugih (Barret, 2007).
Obiskovalci so v svoja doživetja vnašali različne osebne izkušnje in zna-
nje – strokovno usposobljeni v primerjavi s strokovno neusposobljeni-
mi nekoliko več z umetnostjo povezanega znanja. Pri obeh skupinah pa
so to bile tudi čisto vsakdanje, lahko bi rekli življenjske izkušnje. Ne-
poznavalci so se odzivali tudi bolj spontano; v umetniška dela so se vži-
vljali bolj neposredno, kar pomeni, da so do njih pristopali manj »obre-
menjeno«. Povezovanje umetnosti z (osebnim) življenjem odpira nova
