Page 148 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 148
rajka bračun sova ■ umetnina – ljubezen na prvi pogled?
vprašanja za interpretacijo. Morda je med muzealci potrebno spoznanje,
da pri interpretaciji ne gre le za vprašanje, kaj gledamo (na kar apelira
teorija o artefaktu kot »objektu učenja«), ampak tudi in predvsem za
vprašanje, zakaj neko umetnino gledamo (na kar apelira morebitna teo-
rija o obiskovalcu kot »subjektu učenja«). Zakaj naj bi obiskovalec gle-
dal ta kip? Zakaj naj bi gledal to sliko? V galeriji namreč pride do neka-
kšnega »obrata od umetnine k sebi« (Strnad, 2005). Pomen muzejske-
ga predmeta se oblikuje v procesu interakcije med objektom in njegovim
gledalcem – ko pride do t. i. realizacije (konkretizacije) predmeta (Pear-
ce, 1994).
Za to interpretacijo govorijo tudi čustvena doživetja, s katerimi so
se obiskovalci odzivali na umetniška dela. Najbolj so prišla do izraza pri
partizanski umetnosti in pri Mušiču. Lyons (1997) problematiko čustev
v povezavi z umetnostjo razdeli v kar sedem kategorij (naslikana vsebi-
na je čustvena, slika nima čustvene intence, a jo gledalec s svojimi asoci-
acijami čustveno obarva, in tako naprej), ob tem pa se sprašuje, ali nismo
včasih preveč »vtesnjeni v kulturo«, da bi sploh bili sposobni čustvene-
ga odzivanja. Tudi ta raziskava je pokazala na pomen čustev za zanima-
nje za umetnost (motivacijo) in v tem nadgradila študijo Hooper-Gree-
nhillove, ki je ugotovila le, da gledanje umetnine spremljajo čustva, ne
pa tudi, da ga določajo in usmerjajo (Hooper-Greenhill idr., 2001: 28).
Z vzgojno-izobraževalnega vidika to ni tako nepomembno, saj je prav
umetnost tisto področje vzgoje in izobraževanja, ki pri človeku v največji
meri oblikuje vrednostni sistem, stališča, svetovni nazor – njegovo afek-
tivno raven razvoja (Wallance, 2008: 11–12). V tem pogledu je raziskava
pokazala, da so nekateri obiskovalci odreagirali precej kritično, lahko bi
rekli politično (vojna, povojni dogodki, politična razklanost države da-
nes). Moralno dimenzijo estetske izkušnje po koncu modernizma pre-
poznavajo tudi nekateri bolj postmodernistično usmerjeni estetiki (npr.
Carroll, 2012b), ki prav zaradi tega, ker estetska izkušnja ne pomeni le
doživljanja na spoznavni (razumski) ravni in razvoja kognitivnosti z ab-
straktnimi informacijami, umetnosti priznavajo tudi posebno vzgojno
moč (Carroll, 2003). Zato je treba čisto na pragmatični ravni premisliti
o problemu, na katerega opozarja Whitehead (2012: 174): ali je prav, da
umetnost interpretiramo kot nekaj transcendentnega, nekaj, kar presega
ta svet, nekaj, kar nastaja in obstaja zunaj družbe in ekonomije.
Na to je mogoče ne nazadnje navezati tudi ugotovitev, da obiskovalci
– tako strokovno usposobljeni kot strokovno neusposobljeni na podro-
čju likovne umetnosti – nekaterih (lahko kar številnih) del na tej raz-
vprašanja za interpretacijo. Morda je med muzealci potrebno spoznanje,
da pri interpretaciji ne gre le za vprašanje, kaj gledamo (na kar apelira
teorija o artefaktu kot »objektu učenja«), ampak tudi in predvsem za
vprašanje, zakaj neko umetnino gledamo (na kar apelira morebitna teo-
rija o obiskovalcu kot »subjektu učenja«). Zakaj naj bi obiskovalec gle-
dal ta kip? Zakaj naj bi gledal to sliko? V galeriji namreč pride do neka-
kšnega »obrata od umetnine k sebi« (Strnad, 2005). Pomen muzejske-
ga predmeta se oblikuje v procesu interakcije med objektom in njegovim
gledalcem – ko pride do t. i. realizacije (konkretizacije) predmeta (Pear-
ce, 1994).
Za to interpretacijo govorijo tudi čustvena doživetja, s katerimi so
se obiskovalci odzivali na umetniška dela. Najbolj so prišla do izraza pri
partizanski umetnosti in pri Mušiču. Lyons (1997) problematiko čustev
v povezavi z umetnostjo razdeli v kar sedem kategorij (naslikana vsebi-
na je čustvena, slika nima čustvene intence, a jo gledalec s svojimi asoci-
acijami čustveno obarva, in tako naprej), ob tem pa se sprašuje, ali nismo
včasih preveč »vtesnjeni v kulturo«, da bi sploh bili sposobni čustvene-
ga odzivanja. Tudi ta raziskava je pokazala na pomen čustev za zanima-
nje za umetnost (motivacijo) in v tem nadgradila študijo Hooper-Gree-
nhillove, ki je ugotovila le, da gledanje umetnine spremljajo čustva, ne
pa tudi, da ga določajo in usmerjajo (Hooper-Greenhill idr., 2001: 28).
Z vzgojno-izobraževalnega vidika to ni tako nepomembno, saj je prav
umetnost tisto področje vzgoje in izobraževanja, ki pri človeku v največji
meri oblikuje vrednostni sistem, stališča, svetovni nazor – njegovo afek-
tivno raven razvoja (Wallance, 2008: 11–12). V tem pogledu je raziskava
pokazala, da so nekateri obiskovalci odreagirali precej kritično, lahko bi
rekli politično (vojna, povojni dogodki, politična razklanost države da-
nes). Moralno dimenzijo estetske izkušnje po koncu modernizma pre-
poznavajo tudi nekateri bolj postmodernistično usmerjeni estetiki (npr.
Carroll, 2012b), ki prav zaradi tega, ker estetska izkušnja ne pomeni le
doživljanja na spoznavni (razumski) ravni in razvoja kognitivnosti z ab-
straktnimi informacijami, umetnosti priznavajo tudi posebno vzgojno
moč (Carroll, 2003). Zato je treba čisto na pragmatični ravni premisliti
o problemu, na katerega opozarja Whitehead (2012: 174): ali je prav, da
umetnost interpretiramo kot nekaj transcendentnega, nekaj, kar presega
ta svet, nekaj, kar nastaja in obstaja zunaj družbe in ekonomije.
Na to je mogoče ne nazadnje navezati tudi ugotovitev, da obiskovalci
– tako strokovno usposobljeni kot strokovno neusposobljeni na podro-
čju likovne umetnosti – nekaterih (lahko kar številnih) del na tej raz-
