Page 151 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 151
rezultati raziskave 151
V povezavi z obiskovalčevimi načini razumevanja je raziskava na-
kazala potrebo po muzejski interpretaciji, ki vsebuje metainterpretaci-
jo – izpostavi jo že Whitehead (2012). To pomeni vključevanje metako-
gnitivnih strategij – kako naj človek gleda določeno umetnino, kako naj
k njej pristopa. V tem pogledu raziskava potrjuje Lachapellove ugotovi-
tve, da bi moral muzej za nepoznavalce narediti več – obiskovalce (na)
učiti gledati, jim omogočiti pridobivanje in uporabo tacitnega znanja in
z njimi razviti trajnejši odnos (Lachapelle, 2007). Toda triangulacija po-
kaže, da ta umetnostni muzej predvideva oziroma nagovarja obiskovalca
z visokim kulturnim kapitalom, ki naj tega ne bi potreboval. Vendar je
na tem mestu spet treba opozoriti na podatke iz intervjujev – tudi stro-
kovno usposobljeni na področju likovne umetnosti številnih del niso ra-
zumeli. Morda je takšna situacija še posebej značilna za muzeje moder-
ne umetnosti (še bolj pa najbrž za muzeje sodobne umetnosti), čeprav
je neka kanadska raziskava kognitivnih konsonanc in disonanc pokaza-
la, da naj bi se obiskovalci pri srečanju s sodobno umetnostjo ne počuti-
li nič bolj nelagodno kot pri srečanju s starejšo, tradicionalno umetno-
stjo (Émond, 2010). Nekatere druge raziskave v umetnostnih muzejih si-
cer kažejo, da obiskovalci pri razumevanju nefigurativnih, abstraktnih
del in idejnih konceptov moderne in sodobne umetnosti potrebujejo več
pomoči, kar muzeje zavezuje k pretresanju možnosti za uvajanje bolj di-
daktičnih pristopov k interpretiranju umetnin (Hooper-Greenhill in
Moussouri, 2001; Hooper-Greenhill idr., 2001; Lachapelle, 2007; prim.
Whitehead, 2012). Pri tem naj bi se muzeji moderne umetnosti posebej
posvetili čustveni ravni doživljanja (Mastandrea, Bartoli in Bove, 2009;
prim. Csikszentmihalyi in Robinson, 1990), čeprav je treba poudariti,
da je tudi za to najprej potrebno umevanje umetnine (prim. Bergmann
Drewe, 1999). Z nekaterimi rezultati te raziskave o »vstopanju« v likov-
ne podobe in veččutnemu zaznavanju je mogoče podpreti tudi najnovej-
ša razmišljanja o tem, da je v muzejskem kontekstu (tj. z ozirom na ma-
terialno kulturo oziroma muzejske zbirke) koncept vizualnega mišljenja
na neki način presežen (prim. Dudley, 2010).
Analiza obiskovalčevega diskurza pa je presenetila z rezultati glede
»negativnega« kulturnega kapitala. Poznavalci likovne umetnosti, ki
umetnine praviloma največkrat doživljajo skozi določeno ideologijo, kar
se kaže v izoblikovanem odnosu do umetnostnega sistema oziroma in-
stitucij, lahko določeno umetnost tudi zavestno »zavračajo«. V tem po-
gledu ima ideologija negativne, odtujevalne učinke, saj obiskovalca od-
daljuje od določene umetnosti in določenih muzejev (na primer muzejev
V povezavi z obiskovalčevimi načini razumevanja je raziskava na-
kazala potrebo po muzejski interpretaciji, ki vsebuje metainterpretaci-
jo – izpostavi jo že Whitehead (2012). To pomeni vključevanje metako-
gnitivnih strategij – kako naj človek gleda določeno umetnino, kako naj
k njej pristopa. V tem pogledu raziskava potrjuje Lachapellove ugotovi-
tve, da bi moral muzej za nepoznavalce narediti več – obiskovalce (na)
učiti gledati, jim omogočiti pridobivanje in uporabo tacitnega znanja in
z njimi razviti trajnejši odnos (Lachapelle, 2007). Toda triangulacija po-
kaže, da ta umetnostni muzej predvideva oziroma nagovarja obiskovalca
z visokim kulturnim kapitalom, ki naj tega ne bi potreboval. Vendar je
na tem mestu spet treba opozoriti na podatke iz intervjujev – tudi stro-
kovno usposobljeni na področju likovne umetnosti številnih del niso ra-
zumeli. Morda je takšna situacija še posebej značilna za muzeje moder-
ne umetnosti (še bolj pa najbrž za muzeje sodobne umetnosti), čeprav
je neka kanadska raziskava kognitivnih konsonanc in disonanc pokaza-
la, da naj bi se obiskovalci pri srečanju s sodobno umetnostjo ne počuti-
li nič bolj nelagodno kot pri srečanju s starejšo, tradicionalno umetno-
stjo (Émond, 2010). Nekatere druge raziskave v umetnostnih muzejih si-
cer kažejo, da obiskovalci pri razumevanju nefigurativnih, abstraktnih
del in idejnih konceptov moderne in sodobne umetnosti potrebujejo več
pomoči, kar muzeje zavezuje k pretresanju možnosti za uvajanje bolj di-
daktičnih pristopov k interpretiranju umetnin (Hooper-Greenhill in
Moussouri, 2001; Hooper-Greenhill idr., 2001; Lachapelle, 2007; prim.
Whitehead, 2012). Pri tem naj bi se muzeji moderne umetnosti posebej
posvetili čustveni ravni doživljanja (Mastandrea, Bartoli in Bove, 2009;
prim. Csikszentmihalyi in Robinson, 1990), čeprav je treba poudariti,
da je tudi za to najprej potrebno umevanje umetnine (prim. Bergmann
Drewe, 1999). Z nekaterimi rezultati te raziskave o »vstopanju« v likov-
ne podobe in veččutnemu zaznavanju je mogoče podpreti tudi najnovej-
ša razmišljanja o tem, da je v muzejskem kontekstu (tj. z ozirom na ma-
terialno kulturo oziroma muzejske zbirke) koncept vizualnega mišljenja
na neki način presežen (prim. Dudley, 2010).
Analiza obiskovalčevega diskurza pa je presenetila z rezultati glede
»negativnega« kulturnega kapitala. Poznavalci likovne umetnosti, ki
umetnine praviloma največkrat doživljajo skozi določeno ideologijo, kar
se kaže v izoblikovanem odnosu do umetnostnega sistema oziroma in-
stitucij, lahko določeno umetnost tudi zavestno »zavračajo«. V tem po-
gledu ima ideologija negativne, odtujevalne učinke, saj obiskovalca od-
daljuje od določene umetnosti in določenih muzejev (na primer muzejev
