Page 156 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 156
rajka bračun sova ■ umetnina – ljubezen na prvi pogled?
hočemo sploh interpretirati. Skromno interpretacijo v Moderni galeriji
bi torej lahko (vsaj delno) pripisali tudi metodološkim pomanjkljivostim
in slabemu stanju umetnostnozgodovinskih raziskav moderne umetno-
sti (prim. Grafenauer Krnc, 2006). Predvsem pa bi morali tudi z ozirom
na interpretacijo umetnin v muzejih razmisliti o formalizmu – o obrav-
navi umetnine, ki poudarja predvsem slog, nekakšno notranjo lastnost
umetniškega dela, ga pa morda ne obrazloži, s čimer bi »nevidno posta-
lo vidno« (prim. Tavčar, 2009: 13). Tudi v kontekstu moderne umetno-
sti – umetnosti, ki v primerjavi s starejšo nastaja za muzeje – je mogoče
razmišljati o pogledu na umetnino kot na proizvod in o pogledu na ume-
tnino kot na proces ter s tem širiti načine posredovanja umetnostnega
znanja in posledično iskanja ter določanja pomenov umetnosti (White-
head, 2011, 2012; prim. Hooper-Greenhill, 2000). Po koncu moderniz-
ma, ki je umetnost izvzel iz življenja in zagovarjal njeno avtonomijo, se je
namreč začelo razmišljati o družbeni funkciji umetnosti: umetniki so se
vrnili k družbenemu angažmaju, prav takšno odgovornost pa so prevze-
li tudi muzeji (prim. Carroll, 2012).
Institucionalni kontekst
Teoretično izhodišče: Umetnostni muzej mora v skladu s sodobno pojmo-
vano vzgojno-izobraževalno vlogo, ki jo v družbi kot institucija ima, pre-
vzeti odgovornost za interpretacijo kot tisto sodobno pojmovano muzeolo-
ško funkcijo, ki lahko prispeva k obiskovalčevemu razumevanju umetni-
ških del.
Zaradi nekaterih neskladij, ki jih je pokazala triangulacija izkustve-
nega in disciplinarnega konteksta, je bilo treba v raziskavi zajeti tudi širši
kontekst, ki sem ga poimenovala institucionalni. V središču preučevanja
je bil umetnostni muzej kot družbena institucija, katere vloga je v bistvu
predvsem vzgojno-izobraževalna. Mednarodni muzejski svet (ICOM)
v svoji zadnji opredelitvi muzeja poudarja predvsem družbeno funkcijo
in eksplicitno govori o »vzgoji«: »Muzej je za javnost odprta, neprido-
bitna, stalna ustanova v službi družbe in njenega razvoja, ki zaradi pre-
učevanja, vzgoje in razvedrila pridobiva materialne dokaze o ljudeh in
njihovem okolju, jih hrani, raziskuje, o njih posreduje informacije in jih
razstavlja.« (ICOM, 2005: 9.) Materialni dokazi, se pravi muzejske zbir-
ke, so namenjeni »pridobivanju in poglabljanju znanja« (prav tam: 20).
ICOM v luči vzgojne funkcije muzeja poleg »varstva« eksplicitno ome-
nja »dostopnost«, »razlago« in »razumevanje« (prav tam).
Koncept dostopnosti pozna tudi slovenska kulturna politika na po-
dročju muzejske dejavnosti. Gre za diskurz tako v likovni umetnosti
hočemo sploh interpretirati. Skromno interpretacijo v Moderni galeriji
bi torej lahko (vsaj delno) pripisali tudi metodološkim pomanjkljivostim
in slabemu stanju umetnostnozgodovinskih raziskav moderne umetno-
sti (prim. Grafenauer Krnc, 2006). Predvsem pa bi morali tudi z ozirom
na interpretacijo umetnin v muzejih razmisliti o formalizmu – o obrav-
navi umetnine, ki poudarja predvsem slog, nekakšno notranjo lastnost
umetniškega dela, ga pa morda ne obrazloži, s čimer bi »nevidno posta-
lo vidno« (prim. Tavčar, 2009: 13). Tudi v kontekstu moderne umetno-
sti – umetnosti, ki v primerjavi s starejšo nastaja za muzeje – je mogoče
razmišljati o pogledu na umetnino kot na proizvod in o pogledu na ume-
tnino kot na proces ter s tem širiti načine posredovanja umetnostnega
znanja in posledično iskanja ter določanja pomenov umetnosti (White-
head, 2011, 2012; prim. Hooper-Greenhill, 2000). Po koncu moderniz-
ma, ki je umetnost izvzel iz življenja in zagovarjal njeno avtonomijo, se je
namreč začelo razmišljati o družbeni funkciji umetnosti: umetniki so se
vrnili k družbenemu angažmaju, prav takšno odgovornost pa so prevze-
li tudi muzeji (prim. Carroll, 2012).
Institucionalni kontekst
Teoretično izhodišče: Umetnostni muzej mora v skladu s sodobno pojmo-
vano vzgojno-izobraževalno vlogo, ki jo v družbi kot institucija ima, pre-
vzeti odgovornost za interpretacijo kot tisto sodobno pojmovano muzeolo-
ško funkcijo, ki lahko prispeva k obiskovalčevemu razumevanju umetni-
ških del.
Zaradi nekaterih neskladij, ki jih je pokazala triangulacija izkustve-
nega in disciplinarnega konteksta, je bilo treba v raziskavi zajeti tudi širši
kontekst, ki sem ga poimenovala institucionalni. V središču preučevanja
je bil umetnostni muzej kot družbena institucija, katere vloga je v bistvu
predvsem vzgojno-izobraževalna. Mednarodni muzejski svet (ICOM)
v svoji zadnji opredelitvi muzeja poudarja predvsem družbeno funkcijo
in eksplicitno govori o »vzgoji«: »Muzej je za javnost odprta, neprido-
bitna, stalna ustanova v službi družbe in njenega razvoja, ki zaradi pre-
učevanja, vzgoje in razvedrila pridobiva materialne dokaze o ljudeh in
njihovem okolju, jih hrani, raziskuje, o njih posreduje informacije in jih
razstavlja.« (ICOM, 2005: 9.) Materialni dokazi, se pravi muzejske zbir-
ke, so namenjeni »pridobivanju in poglabljanju znanja« (prav tam: 20).
ICOM v luči vzgojne funkcije muzeja poleg »varstva« eksplicitno ome-
nja »dostopnost«, »razlago« in »razumevanje« (prav tam).
Koncept dostopnosti pozna tudi slovenska kulturna politika na po-
dročju muzejske dejavnosti. Gre za diskurz tako v likovni umetnosti
