Page 150 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 150
rajka bračun sova ■ umetnina – ljubezen na prvi pogled?
čtivo, ki pride v poštev po ogledu razstave, lahko tudi dalj časa po tem,
ali pred ogledom). V kontekstu dosedanjih raziskav, ki so upoštevale te-
orijo muzejske izkušnje v povezavi s teorijo kulturnega kapitala, pa raz-
iskava prinaša nekaj novih spoznanj o tem, kakšen didaktični pomen
sploh ima interpretacija. Če so različni tuji raziskovalci doslej ugotovi-
li korelacijo med kulturnim kapitalom (na predznanju in izkušnjah te-
melječi odnos do likovne umetnosti in muzejev ter splošne predstave o
njihovem pomenu) in estetsko kompetenco ter s tem povezano dejansko
uporabo interpretativnih gradiv, povezavo med notranjimi in zunanjimi
dejavniki torej (npr. Bennett in Frow, 1991, nav. v: Bennett, 1995; Lacha-
pelle, Murray in Neim, 2003; Meijer in Scott, 2009), rezultati slovenske
raziskave napeljujejo k sklepu, da nepoznavalci umetnosti oziroma širša
javnost potrebujejo predvsem drugače strukturirano interpretacijo. Gle-
de na spontani in pristranski pristop, ki je zanje značilen, in glede na to,
da se tudi oni odzivajo tako na kognitivni (spoznavni, razumski) kot na
afektivni (čustveni) ravni, bi bilo treba premisliti, ali je mogoče védenje,
se pravi umetnostnozgodovinsko znanje v muzeju, ki se zrcali v različnih
oblikah muzejske interpretacije, obiskovalcem posredovati kako druga-
če. Zastavlja se vprašanje, v kolikšni meri je smiselno nepoznavalce uva-
jati v prevladujoč disciplinarni pristop k umevanju umetniških del. Po-
vedano drugače: ali je edino in pravzaprav pravo izhodišče to, da od ne-
poznavalcev pričakujemo, da bodo umetniška dela doživljali oziroma do
njih pristopali na enak način kot kustosi (umetnostni zgodovinarji) ozi-
roma strokovnjaki na področju likovne umetnosti? Triangulacija podat-
kov iz intervjujev na eni strani in knjižnega vodnika ter vodenih ogledov
na drugi strani je namreč pokazala ne samo na razlike med nepoznavalci
in poznavalci, ampak tudi na neskladja med umetnostnozgodovinskim
in obiskovalčevim diskurzom.
Če bi se pri interpretiranju umetnin bolj približali interpretativnim
strategijam obiskovalcev (ob resnejšem upoštevanju tudi komunikativne
narave umetnosti), bi bili ti v estetsko doživljanje morda tudi pripravljeni
vložiti več (to velja tudi za uporabo interpretativnih gradiv, ki jih galeri-
ja pripravi). Ustrezno zasnovana interpretacija bi morda vodila v bolj po-
globljeno gledanje umetnin. Zanimiv eksperiment, v katerem so preuče-
vali dolžino, usmerjanje in fiksacijo pogleda pri poznavalcih in nepozna-
valcih, je pokazal, da oboji v umetnino v povprečju zrejo približno enako
dolgo (prvih petnajst sekund s pogledom zajemajo večjo površino, nasle-
dnjih petnajst sekund pa pogled bolj usmerijo in fiksirajo) (Saunderson,
Cruickshank in McSorley, 2010). Vprašanje, ki še vedno ostaja, je, kaj eni
in drugi ob tem razmišljajo.
čtivo, ki pride v poštev po ogledu razstave, lahko tudi dalj časa po tem,
ali pred ogledom). V kontekstu dosedanjih raziskav, ki so upoštevale te-
orijo muzejske izkušnje v povezavi s teorijo kulturnega kapitala, pa raz-
iskava prinaša nekaj novih spoznanj o tem, kakšen didaktični pomen
sploh ima interpretacija. Če so različni tuji raziskovalci doslej ugotovi-
li korelacijo med kulturnim kapitalom (na predznanju in izkušnjah te-
melječi odnos do likovne umetnosti in muzejev ter splošne predstave o
njihovem pomenu) in estetsko kompetenco ter s tem povezano dejansko
uporabo interpretativnih gradiv, povezavo med notranjimi in zunanjimi
dejavniki torej (npr. Bennett in Frow, 1991, nav. v: Bennett, 1995; Lacha-
pelle, Murray in Neim, 2003; Meijer in Scott, 2009), rezultati slovenske
raziskave napeljujejo k sklepu, da nepoznavalci umetnosti oziroma širša
javnost potrebujejo predvsem drugače strukturirano interpretacijo. Gle-
de na spontani in pristranski pristop, ki je zanje značilen, in glede na to,
da se tudi oni odzivajo tako na kognitivni (spoznavni, razumski) kot na
afektivni (čustveni) ravni, bi bilo treba premisliti, ali je mogoče védenje,
se pravi umetnostnozgodovinsko znanje v muzeju, ki se zrcali v različnih
oblikah muzejske interpretacije, obiskovalcem posredovati kako druga-
če. Zastavlja se vprašanje, v kolikšni meri je smiselno nepoznavalce uva-
jati v prevladujoč disciplinarni pristop k umevanju umetniških del. Po-
vedano drugače: ali je edino in pravzaprav pravo izhodišče to, da od ne-
poznavalcev pričakujemo, da bodo umetniška dela doživljali oziroma do
njih pristopali na enak način kot kustosi (umetnostni zgodovinarji) ozi-
roma strokovnjaki na področju likovne umetnosti? Triangulacija podat-
kov iz intervjujev na eni strani in knjižnega vodnika ter vodenih ogledov
na drugi strani je namreč pokazala ne samo na razlike med nepoznavalci
in poznavalci, ampak tudi na neskladja med umetnostnozgodovinskim
in obiskovalčevim diskurzom.
Če bi se pri interpretiranju umetnin bolj približali interpretativnim
strategijam obiskovalcev (ob resnejšem upoštevanju tudi komunikativne
narave umetnosti), bi bili ti v estetsko doživljanje morda tudi pripravljeni
vložiti več (to velja tudi za uporabo interpretativnih gradiv, ki jih galeri-
ja pripravi). Ustrezno zasnovana interpretacija bi morda vodila v bolj po-
globljeno gledanje umetnin. Zanimiv eksperiment, v katerem so preuče-
vali dolžino, usmerjanje in fiksacijo pogleda pri poznavalcih in nepozna-
valcih, je pokazal, da oboji v umetnino v povprečju zrejo približno enako
dolgo (prvih petnajst sekund s pogledom zajemajo večjo površino, nasle-
dnjih petnajst sekund pa pogled bolj usmerijo in fiksirajo) (Saunderson,
Cruickshank in McSorley, 2010). Vprašanje, ki še vedno ostaja, je, kaj eni
in drugi ob tem razmišljajo.
