Page 149 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 149
rezultati raziskave 149
stavi niso razumeli, niso poznali. Na primer Neue Slowenische Kunst:
»Ne dotakne se me preveč. Mogoče zaradi tega, ker se nisem dovolj po-
globila, pa ne razumem. Bi mogoče kakšne njihove tekste morala prebra-
ti, rabila bi večji kontekst kot pa samo to, kar je na razstavi. Recimo, v
tem primeru bi bilo zanimivo še kaj prebrati zraven. Ampak tole me pa
pušča povsem hladno.« Obiskovalci so nerazumevanje ali pomanjklji-
vo razumevanje izrazili na različne načine. Grafični bienale: »Nimam
odnosa do tega. Nima tudi kaj povedati ne.« Dušan Kirbiš, Resnica on-
stran vidnega: »Ne vem, kaj točno je ta slika.« Tone Kralj, Kmečka svat-
ba: »Zdaj ne vem, iz katerega konca je Kralj, ampak ta pokrivala pa ma-
ske, bi bilo fino na primer prebrati, če bi tukaj kaj pisalo v smislu, ali je
to kakšen poseben običaj ali kaj takega. Ker veliko jih nosi masko.« In
v tem pogledu je zanimiva izjava obiskovalke, umetnostne zgodovinar-
ke, ki je povedala preprosto resnico: »Pa saj [umetnosti] ne poznamo.«
Ker torej umetnosti ne poznamo in ker je v naših muzejih »toliko enih
stvari še za povedati«, obiskovalci v procesu gledanja iščejo informaci-
je. Marsikaj jih »zanima«, marsikaj »se sprašujejo«, o marsičem »raz-
mišljajo«, kot so pokazale in vivo kode – tudi o najbolj »banalnih stva-
reh« (Brejc, 2011), ki jih umetnostni zgodovinarji v svojih interpretaci-
jah zanemarjajo (tako trdi Brejc, analiza umetnostnozgodovinskega dis-
kurza v tej raziskavi pa je to nekako potrdila). Raziskava je pokazala, da
v tem muzeju informacije manjkajo oziroma da učinki prostorske in te-
kstovne interpretacije niso takšni, kot jih je ustanova morda načrtovala:
samo napisi z osnovnimi podatki o eksponatu ne zadostujejo, knjižnega
vodnika po razstavi pa med ogledovanjem nihče ne uporablja. Prav tako
je vprašljiv učinek tacitne (prikrite) interpretacije in dveh poti ogleda (še
posebej problemske).
Z ugotovitvijo, da obiskovalci v procesu razumevanja umetnin pri-
čakujejo nove podatke in da svoje razumevanje konstruirajo (tudi) ob
pomoči informacij, ki se navezujejo na umetnine (nudil pa naj bi jih mu-
zej v obliki interpretativnih gradiv), raziskava ne prinaša nič novega,
temveč potrjuje dosedanje teorije o t. i. muzejski izkušnji (Falk in Di-
erking, 2013). Tudi v Moderni galeriji so se obiskovalci ozirali po napi-
sih ob eksponatih, ki sicer ne ponujajo opisa vsebine (zgolj nekaj osnov-
nih informacij), dejansko uporabnost knjižnega vodnika pa bi bilo treba
še dodatno preveriti. Za zdaj je mogoče skleniti le to, da ga obiskovalci
na razstavi ne uporabljajo. Ostaja torej vprašanje, kdo (za določitev cilj-
ne skupine oziroma potencialnega uporabnika bi bila potrebna posebna
raziskava), kje in kdaj naj bi ga uporabljal (sklepati je mogoče, da gre za
stavi niso razumeli, niso poznali. Na primer Neue Slowenische Kunst:
»Ne dotakne se me preveč. Mogoče zaradi tega, ker se nisem dovolj po-
globila, pa ne razumem. Bi mogoče kakšne njihove tekste morala prebra-
ti, rabila bi večji kontekst kot pa samo to, kar je na razstavi. Recimo, v
tem primeru bi bilo zanimivo še kaj prebrati zraven. Ampak tole me pa
pušča povsem hladno.« Obiskovalci so nerazumevanje ali pomanjklji-
vo razumevanje izrazili na različne načine. Grafični bienale: »Nimam
odnosa do tega. Nima tudi kaj povedati ne.« Dušan Kirbiš, Resnica on-
stran vidnega: »Ne vem, kaj točno je ta slika.« Tone Kralj, Kmečka svat-
ba: »Zdaj ne vem, iz katerega konca je Kralj, ampak ta pokrivala pa ma-
ske, bi bilo fino na primer prebrati, če bi tukaj kaj pisalo v smislu, ali je
to kakšen poseben običaj ali kaj takega. Ker veliko jih nosi masko.« In
v tem pogledu je zanimiva izjava obiskovalke, umetnostne zgodovinar-
ke, ki je povedala preprosto resnico: »Pa saj [umetnosti] ne poznamo.«
Ker torej umetnosti ne poznamo in ker je v naših muzejih »toliko enih
stvari še za povedati«, obiskovalci v procesu gledanja iščejo informaci-
je. Marsikaj jih »zanima«, marsikaj »se sprašujejo«, o marsičem »raz-
mišljajo«, kot so pokazale in vivo kode – tudi o najbolj »banalnih stva-
reh« (Brejc, 2011), ki jih umetnostni zgodovinarji v svojih interpretaci-
jah zanemarjajo (tako trdi Brejc, analiza umetnostnozgodovinskega dis-
kurza v tej raziskavi pa je to nekako potrdila). Raziskava je pokazala, da
v tem muzeju informacije manjkajo oziroma da učinki prostorske in te-
kstovne interpretacije niso takšni, kot jih je ustanova morda načrtovala:
samo napisi z osnovnimi podatki o eksponatu ne zadostujejo, knjižnega
vodnika po razstavi pa med ogledovanjem nihče ne uporablja. Prav tako
je vprašljiv učinek tacitne (prikrite) interpretacije in dveh poti ogleda (še
posebej problemske).
Z ugotovitvijo, da obiskovalci v procesu razumevanja umetnin pri-
čakujejo nove podatke in da svoje razumevanje konstruirajo (tudi) ob
pomoči informacij, ki se navezujejo na umetnine (nudil pa naj bi jih mu-
zej v obliki interpretativnih gradiv), raziskava ne prinaša nič novega,
temveč potrjuje dosedanje teorije o t. i. muzejski izkušnji (Falk in Di-
erking, 2013). Tudi v Moderni galeriji so se obiskovalci ozirali po napi-
sih ob eksponatih, ki sicer ne ponujajo opisa vsebine (zgolj nekaj osnov-
nih informacij), dejansko uporabnost knjižnega vodnika pa bi bilo treba
še dodatno preveriti. Za zdaj je mogoče skleniti le to, da ga obiskovalci
na razstavi ne uporabljajo. Ostaja torej vprašanje, kdo (za določitev cilj-
ne skupine oziroma potencialnega uporabnika bi bila potrebna posebna
raziskava), kje in kdaj naj bi ga uporabljal (sklepati je mogoče, da gre za
