Page 157 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 157
rezultati raziskave 157
kot v varstvu kulturne dediščine, na dveh področjih, kamor se umešča-
jo umetnostni muzeji. Da so te ustanove dolžne zagotavljati dostopnost,
velja še posebej za področje (varstva) kulturne dediščine, kjer je diskurz
o dostopnosti posebej močan in se nanaša na razvijanje identitete, vre-
dnot oziroma na vzgojo. Opazna je uporaba termina »komunikacija«,
saj naj bi zagotavljanje dostopnosti pomenilo zlasti izkoriščanje komu-
nikacijskega potenciala kulturne dediščine s promocijo, interpretacijo,
popularizacijo, prezentacijo. Če za umetnost velja, da je komunikativna,
torej je umetnina nekakšen medij (Preziosi, 2009), bi od slovenskih ume-
tnostnih muzejev upravičeno pričakovali, da zagotavljajo dostopnost –
tudi z interpretacijo oziroma razlago tam razstavljenih umetnin.
Tu velja spomniti na Bourdieuja, ki v svoji raziskavi v izbranih
evropskih (umetnostnih) muzejih eksplicitno ne uporabi izraza »dosto-
pnost«, temveč govori o nečem podobnem – o »lažni radodarnosti«.
Prost vstop v muzeje, denimo, je po njegovem lažna radodarnost (gre to-
rej za navidezno dostopnost, navidezno pravičnost), saj so muzeji dosto-
pni le tistemu občinstvu, ki ima – zaradi ustreznih družbenih predispo-
zicij – razvito »zmožnost« estetskega doživljanja. Muzej naj bi s poja-
snili ob umetninah prispeval k preseganju razlik med estetsko kompe-
tentnimi in nekompetentnimi obiskovalci in s tem zmanjševal ali bla-
žil ustvarjene izobrazbene neenakosti (Bourdieu in Darbel, 1969/1991).
Primerjava treh nacionalnih programov za kulturo – dveh progra-
mov in enega osnutka – je nekako pokazala na »kopernikanski preo-
brat«, o katerem govori Tavčarjeva (2009). Na podlagi prisotnega di-
skurza o dostopnosti je mogoče zaključiti, da je tudi pri nas opazen
»obrat k obiskovalcu« (prim. Hooper-Greenhill, 2006). Muzeji naj bi
bili dostopni »strokovni« in »širši« javnosti – torej vsem. Na to kažejo
kazalniki obiskanosti, ki so tako splošni kot specifični. Nekateri podat-
ki pa vendarle ne govorijo čisto za to interpretacijo. Gre za pojmovanje
dostopnosti v kontekstu umetnostne produkcije, ki pomeni zagotavlja-
nje razmer za ustvarjalnost, in za pojmovanje koncepta varstva kulturne
dediščine, ki zelo poudarja materialno varstvo. Ni najbolj jasno, ali so ti
procesi za muzeje končni cilj ali ne. Diskurz namreč tega nikjer eksplici-
tno ne izpostavlja, muzejski diskurz (objave na spletni strani galerije) in
strokovni diskurz (umetnostnozgodovinske kritike) pa se premalo osre-
dotočata na muzejskega obiskovalca – »uporabnika« umetnosti.
Zato je spet zanimivo preveriti, če primerjava treh nacionalnih pro-
gramov za kulturo pokaže na morebitno spreminjanje diskurza oziroma
diskurzov. Spremembo bi bilo mogoče zaznati pri konceptu varstva kul-
kot v varstvu kulturne dediščine, na dveh področjih, kamor se umešča-
jo umetnostni muzeji. Da so te ustanove dolžne zagotavljati dostopnost,
velja še posebej za področje (varstva) kulturne dediščine, kjer je diskurz
o dostopnosti posebej močan in se nanaša na razvijanje identitete, vre-
dnot oziroma na vzgojo. Opazna je uporaba termina »komunikacija«,
saj naj bi zagotavljanje dostopnosti pomenilo zlasti izkoriščanje komu-
nikacijskega potenciala kulturne dediščine s promocijo, interpretacijo,
popularizacijo, prezentacijo. Če za umetnost velja, da je komunikativna,
torej je umetnina nekakšen medij (Preziosi, 2009), bi od slovenskih ume-
tnostnih muzejev upravičeno pričakovali, da zagotavljajo dostopnost –
tudi z interpretacijo oziroma razlago tam razstavljenih umetnin.
Tu velja spomniti na Bourdieuja, ki v svoji raziskavi v izbranih
evropskih (umetnostnih) muzejih eksplicitno ne uporabi izraza »dosto-
pnost«, temveč govori o nečem podobnem – o »lažni radodarnosti«.
Prost vstop v muzeje, denimo, je po njegovem lažna radodarnost (gre to-
rej za navidezno dostopnost, navidezno pravičnost), saj so muzeji dosto-
pni le tistemu občinstvu, ki ima – zaradi ustreznih družbenih predispo-
zicij – razvito »zmožnost« estetskega doživljanja. Muzej naj bi s poja-
snili ob umetninah prispeval k preseganju razlik med estetsko kompe-
tentnimi in nekompetentnimi obiskovalci in s tem zmanjševal ali bla-
žil ustvarjene izobrazbene neenakosti (Bourdieu in Darbel, 1969/1991).
Primerjava treh nacionalnih programov za kulturo – dveh progra-
mov in enega osnutka – je nekako pokazala na »kopernikanski preo-
brat«, o katerem govori Tavčarjeva (2009). Na podlagi prisotnega di-
skurza o dostopnosti je mogoče zaključiti, da je tudi pri nas opazen
»obrat k obiskovalcu« (prim. Hooper-Greenhill, 2006). Muzeji naj bi
bili dostopni »strokovni« in »širši« javnosti – torej vsem. Na to kažejo
kazalniki obiskanosti, ki so tako splošni kot specifični. Nekateri podat-
ki pa vendarle ne govorijo čisto za to interpretacijo. Gre za pojmovanje
dostopnosti v kontekstu umetnostne produkcije, ki pomeni zagotavlja-
nje razmer za ustvarjalnost, in za pojmovanje koncepta varstva kulturne
dediščine, ki zelo poudarja materialno varstvo. Ni najbolj jasno, ali so ti
procesi za muzeje končni cilj ali ne. Diskurz namreč tega nikjer eksplici-
tno ne izpostavlja, muzejski diskurz (objave na spletni strani galerije) in
strokovni diskurz (umetnostnozgodovinske kritike) pa se premalo osre-
dotočata na muzejskega obiskovalca – »uporabnika« umetnosti.
Zato je spet zanimivo preveriti, če primerjava treh nacionalnih pro-
gramov za kulturo pokaže na morebitno spreminjanje diskurza oziroma
diskurzov. Spremembo bi bilo mogoče zaznati pri konceptu varstva kul-
