Page 145 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 145
rezultati raziskave 145
ne umetnosti kot v okviru kulturne dediščine, na obeh področjih, ka-
mor se politično (finančno, programsko, organizacijsko) umeščajo ume-
tnostni muzeji, so te ustanove odgovorne za dostopnost. To še posebej
velja za področje (varstva) kulturne dediščine, kjer se dostopnost pove-
zuje z identiteto, vrednotami, vzgojo in v praksi pomeni zlasti izkorišča-
nje komunikacijskega potenciala kulturne dediščine s promocijo, inter-
pretacijo, popularizacijo, prezentacijo. Z dostopnostjo je povezana tudi
umetnostna produkcija (zagotavljanje razmer za ustvarjalnost), kar je tu
opredeljeno kot ločena kategorija. Prečno vprašanje, ki se zastavlja, je,
ali produkcija razstave (izbor umetnin, postavitev itn.), kar najbolje pov-
zema izraz »predstavitev«, že pomeni tudi zagotavljanje dostopnosti v
smislu razvijanja identitete, privzgajanja vrednot in podobno.
Komunikacijski potencial umetnosti pa ni v središču pozornosti
stroke; da umetnine zahtevajo razlago, opozarja le eden od sedmih kriti-
kov razstave (pa še ta ne z vidika obiskovalca). Prav tako stroke ne zani-
ma razstava z ozirom na obiskanost. Zanima jo izbor umetnin oziroma
avtorjev, razmerje med umetnino ali avtorjem in muzejem ter avtorstvo
razstave (torej produkcija umentostnozgodovinske razstave).
Konstruktivistični koncept dejavnega obiskovalca je sicer prisoten
v govorici muzeja, hkrati pa se diskurz osredotoča na razstavo kot sred-
stvo umetnostne produkcije oziroma kot produkt razmerij med umetni-
ki, drugimi avtorji in ustanovo.
ne umetnosti kot v okviru kulturne dediščine, na obeh področjih, ka-
mor se politično (finančno, programsko, organizacijsko) umeščajo ume-
tnostni muzeji, so te ustanove odgovorne za dostopnost. To še posebej
velja za področje (varstva) kulturne dediščine, kjer se dostopnost pove-
zuje z identiteto, vrednotami, vzgojo in v praksi pomeni zlasti izkorišča-
nje komunikacijskega potenciala kulturne dediščine s promocijo, inter-
pretacijo, popularizacijo, prezentacijo. Z dostopnostjo je povezana tudi
umetnostna produkcija (zagotavljanje razmer za ustvarjalnost), kar je tu
opredeljeno kot ločena kategorija. Prečno vprašanje, ki se zastavlja, je,
ali produkcija razstave (izbor umetnin, postavitev itn.), kar najbolje pov-
zema izraz »predstavitev«, že pomeni tudi zagotavljanje dostopnosti v
smislu razvijanja identitete, privzgajanja vrednot in podobno.
Komunikacijski potencial umetnosti pa ni v središču pozornosti
stroke; da umetnine zahtevajo razlago, opozarja le eden od sedmih kriti-
kov razstave (pa še ta ne z vidika obiskovalca). Prav tako stroke ne zani-
ma razstava z ozirom na obiskanost. Zanima jo izbor umetnin oziroma
avtorjev, razmerje med umetnino ali avtorjem in muzejem ter avtorstvo
razstave (torej produkcija umentostnozgodovinske razstave).
Konstruktivistični koncept dejavnega obiskovalca je sicer prisoten
v govorici muzeja, hkrati pa se diskurz osredotoča na razstavo kot sred-
stvo umetnostne produkcije oziroma kot produkt razmerij med umetni-
ki, drugimi avtorji in ustanovo.
