Page 144 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 144
rajka bračun sova ■ umetnina – ljubezen na prvi pogled?
dne zbirke Arteast 2000+, ki je bila zasnovana kot zbirka tujih avtorjev,
a bo na Metelkovi postavljena skupaj s tistimi deli iz nacionalne zbirke,
s katerimi si deli enako obdobje in sorodne estetske usmeritve. V Mu-
zeju za sodobno umetnost bo predstavljena umetnost, ki sledi sodob-
nim vsebinam in medijem, vključno z deli, ki predstavljajo tradicijo to-
vrstne umetnosti od 60-tih let naprej. Večje razstave v okviru tega od-
delka bodo namenjene, tako kot tudi zbirke, predvsem povezovanju slo-
venske z mednarodno umetnostjo.
Ugotoviti je mogoče, da se diskurz osredotoča na produkcijo ume-
tnosti in da ta prevladuje nad diskurzom o dostopnosti – izraz »jav-
nost« je uporabljen samo enkrat, in še to samo pri Moderni galeriji kot
muzeju moderne umetnosti.
Kratek tekst o razstavi MG: 20. stoletje/Kontinuitete in prelomi prav
tako poudarja samo postavitev z izborom umetnostnih tem oziroma
obdobij. Pri tem poudarja avtorstvo (avtorstvo celotne razstave, avtor-
stvo enega od segmentov, avtorstvo oblikovanja razstave). Izpostavljeno
je tudi razmerje med obema muzejskima enotama – Muzejem moder-
ne umetnosti in Muzejem sodobne umetnosti (razstava v prvem se bo
vsebinsko nadaljevala v drugem). S pojmom »postavitev« pa je povezan
tudi pojem »obiskovalec«; v diskurz je vključen koncept dostopnosti,
pri čemer je jasno, da gre pri tem za diskurz pedagoškega konstruktiviz-
ma, saj je poudarjena dejavna vloga obiskovalca:
Razstava obiskovalcu omogoča drugačen pristop: zasnovana je tako, da
ne ponuja zgolj ene, linearne poti skozi razstavo, temveč si obiskovalec
lahko poleg problemske poti (od vstopa likovnega modernizma v slo-
venski prostor, avantgarde dvajsetih let, partizanske umetnosti, OHO-
-ja in do retroavantgarde 80-ih let), ki ga opozarja na veliko vprašanje vo-
zlov med umetnostjo, politiko in življenjem, sam poljubno izbere še tisto, ki
mu glede na zanimanje najbolj ustreza. Razpored dvoran, ki je osnova pro-
blemske poti, na samem začetku, ob vstopu v prvo, Groharjevo dvora-
no omogoča pogled na konec razstave, ne pa tudi zgodovine. Vstopov v
20. stoletje je vsekakor več.
Slikovno gradivo kategorije »dostopen muzej« sicer ne podpira
(glej spodaj). Prikazuje namreč umetniška dela, ki so na ogled – posta-
vitev oziroma razporeditev eksponatov. Izhodišče vizualnega diskurza je
torej v umetnini in ne v obiskovalčevem srečanju z njo.
Če povzamemo rezultate analize nacionalnih programov za kultu-
ro, kritik in objav o razstavi, ugotovimo naslednje. Tako v okviru likov-
dne zbirke Arteast 2000+, ki je bila zasnovana kot zbirka tujih avtorjev,
a bo na Metelkovi postavljena skupaj s tistimi deli iz nacionalne zbirke,
s katerimi si deli enako obdobje in sorodne estetske usmeritve. V Mu-
zeju za sodobno umetnost bo predstavljena umetnost, ki sledi sodob-
nim vsebinam in medijem, vključno z deli, ki predstavljajo tradicijo to-
vrstne umetnosti od 60-tih let naprej. Večje razstave v okviru tega od-
delka bodo namenjene, tako kot tudi zbirke, predvsem povezovanju slo-
venske z mednarodno umetnostjo.
Ugotoviti je mogoče, da se diskurz osredotoča na produkcijo ume-
tnosti in da ta prevladuje nad diskurzom o dostopnosti – izraz »jav-
nost« je uporabljen samo enkrat, in še to samo pri Moderni galeriji kot
muzeju moderne umetnosti.
Kratek tekst o razstavi MG: 20. stoletje/Kontinuitete in prelomi prav
tako poudarja samo postavitev z izborom umetnostnih tem oziroma
obdobij. Pri tem poudarja avtorstvo (avtorstvo celotne razstave, avtor-
stvo enega od segmentov, avtorstvo oblikovanja razstave). Izpostavljeno
je tudi razmerje med obema muzejskima enotama – Muzejem moder-
ne umetnosti in Muzejem sodobne umetnosti (razstava v prvem se bo
vsebinsko nadaljevala v drugem). S pojmom »postavitev« pa je povezan
tudi pojem »obiskovalec«; v diskurz je vključen koncept dostopnosti,
pri čemer je jasno, da gre pri tem za diskurz pedagoškega konstruktiviz-
ma, saj je poudarjena dejavna vloga obiskovalca:
Razstava obiskovalcu omogoča drugačen pristop: zasnovana je tako, da
ne ponuja zgolj ene, linearne poti skozi razstavo, temveč si obiskovalec
lahko poleg problemske poti (od vstopa likovnega modernizma v slo-
venski prostor, avantgarde dvajsetih let, partizanske umetnosti, OHO-
-ja in do retroavantgarde 80-ih let), ki ga opozarja na veliko vprašanje vo-
zlov med umetnostjo, politiko in življenjem, sam poljubno izbere še tisto, ki
mu glede na zanimanje najbolj ustreza. Razpored dvoran, ki je osnova pro-
blemske poti, na samem začetku, ob vstopu v prvo, Groharjevo dvora-
no omogoča pogled na konec razstave, ne pa tudi zgodovine. Vstopov v
20. stoletje je vsekakor več.
Slikovno gradivo kategorije »dostopen muzej« sicer ne podpira
(glej spodaj). Prikazuje namreč umetniška dela, ki so na ogled – posta-
vitev oziroma razporeditev eksponatov. Izhodišče vizualnega diskurza je
torej v umetnini in ne v obiskovalčevem srečanju z njo.
Če povzamemo rezultate analize nacionalnih programov za kultu-
ro, kritik in objav o razstavi, ugotovimo naslednje. Tako v okviru likov-
