Page 137 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 137
rezultati raziskave 137
res spada »zagotavljanje kakovostne in načrtne kulturno-umetnostne
vzgoje, ki omogoča vsem, zlasti pa otrokom in mladini, spoznavati kul-
turo in kulturno dediščino lastnega naroda, različna področja umetno-
sti (od tradicionalne do sodobne umetnosti), jim pomaga graditi zavest o
pripadnosti lastni kulturi ter hkrati spodbuja spoštljiv odnos do drugih
kultur in medkulturni dialog« (str. 108). Poleg tega se s kulturno-ume-
tnostno vzgojo uvaja tudi socialni poddiskurz: »Kulturno-umetnostna
vzgoja odigra pomembno vlogo pri promociji socialne odgovornosti, so-
cialni koheziji, kulturni raznolikosti in medkulturnem dialogu, posebej
pa je treba izkoristiti njen potencial pri razvoju in ohranjanju kulturne
dediščine in identitete. V javnem interesu je prepoznavanje pomena so-
cialne dimenzije kulturne vzgoje v preventivnih programih na različnih
področjih življenja (preprečevanje nasilja v družini in v širši družbi, pre-
prečevanje različnih odvisnosti ...).« (Str. 108.)
Če povzamemo rezultate analize treh NPK, ugotovimo naslednje.
Pri nas posebne muzejske politike, ki bi opredeljevala dejavnost muzejev
in znotraj tega umetnostnih muzejev oziroma galerij, ni; dejavnost ume-
tnostnih muzejev je opredeljena v okviru dveh področij: »likovne ume-
tnosti« (v prvem NPK imenovane »vizualne umetnosti«) in »kulturne
dediščine« (v prvem NPK imenovane »varstvo kulturne dediščine«).
V zadnjem NPK (osnutek) se muzeji umeščajo tudi v posebno podro-
čje »kulturno-umetnostne vzgoje« (eno od štirih, ki prečkajo vsa po-
lja kulture), v prejšnjih dveh NPK pa je bila kulturna vzgoja podobno
obravnavana bodisi med splošnimi prioritetami bodisi med načeli kul-
turne politike.
»Muzejska politika« je torej integrirana v kulturno politiko. Mu-
zeji so skupaj z galerijami, se pravi umetnostnimi muzeji, opredeljeni v
okviru kulturne dediščine, kjer so tudi pretežno financirani. Koncept
varstva kulturne dediščine poleg materialnega varstva (hranjenje gradi-
va v ustreznih klimatskih pogojih, novogradnje, prenove in obnove mu-
zejev, depojev ter spomenikov kulturne dediščine, preventivne in druge
raziskave, restavratorski in konservatorski posegi, evidentiranje, doku-
mentiranje, inventariziranje itn.) vključuje tudi diskurz o dostopnosti in
javnosti (predvsem v povezavi z identiteto, kulturno raznolikostjo, vre-
dnotami in vzgojo). Ustaljenemu kulturnovarstvenemu besedišču NKP
dodaja nove dimenzije pomena dostopnosti – uveljavljajo se muzeolo-
ške funkcije, kot so interpretacija, komunikacija, popularizacija. Ti izra-
zi so tipični za muzejski diskurz (ko gre za dostopnost muzejev). Dosto-
pnost se ne omejuje na invalide in druge ranljive družbene skupine, če-
res spada »zagotavljanje kakovostne in načrtne kulturno-umetnostne
vzgoje, ki omogoča vsem, zlasti pa otrokom in mladini, spoznavati kul-
turo in kulturno dediščino lastnega naroda, različna področja umetno-
sti (od tradicionalne do sodobne umetnosti), jim pomaga graditi zavest o
pripadnosti lastni kulturi ter hkrati spodbuja spoštljiv odnos do drugih
kultur in medkulturni dialog« (str. 108). Poleg tega se s kulturno-ume-
tnostno vzgojo uvaja tudi socialni poddiskurz: »Kulturno-umetnostna
vzgoja odigra pomembno vlogo pri promociji socialne odgovornosti, so-
cialni koheziji, kulturni raznolikosti in medkulturnem dialogu, posebej
pa je treba izkoristiti njen potencial pri razvoju in ohranjanju kulturne
dediščine in identitete. V javnem interesu je prepoznavanje pomena so-
cialne dimenzije kulturne vzgoje v preventivnih programih na različnih
področjih življenja (preprečevanje nasilja v družini in v širši družbi, pre-
prečevanje različnih odvisnosti ...).« (Str. 108.)
Če povzamemo rezultate analize treh NPK, ugotovimo naslednje.
Pri nas posebne muzejske politike, ki bi opredeljevala dejavnost muzejev
in znotraj tega umetnostnih muzejev oziroma galerij, ni; dejavnost ume-
tnostnih muzejev je opredeljena v okviru dveh področij: »likovne ume-
tnosti« (v prvem NPK imenovane »vizualne umetnosti«) in »kulturne
dediščine« (v prvem NPK imenovane »varstvo kulturne dediščine«).
V zadnjem NPK (osnutek) se muzeji umeščajo tudi v posebno podro-
čje »kulturno-umetnostne vzgoje« (eno od štirih, ki prečkajo vsa po-
lja kulture), v prejšnjih dveh NPK pa je bila kulturna vzgoja podobno
obravnavana bodisi med splošnimi prioritetami bodisi med načeli kul-
turne politike.
»Muzejska politika« je torej integrirana v kulturno politiko. Mu-
zeji so skupaj z galerijami, se pravi umetnostnimi muzeji, opredeljeni v
okviru kulturne dediščine, kjer so tudi pretežno financirani. Koncept
varstva kulturne dediščine poleg materialnega varstva (hranjenje gradi-
va v ustreznih klimatskih pogojih, novogradnje, prenove in obnove mu-
zejev, depojev ter spomenikov kulturne dediščine, preventivne in druge
raziskave, restavratorski in konservatorski posegi, evidentiranje, doku-
mentiranje, inventariziranje itn.) vključuje tudi diskurz o dostopnosti in
javnosti (predvsem v povezavi z identiteto, kulturno raznolikostjo, vre-
dnotami in vzgojo). Ustaljenemu kulturnovarstvenemu besedišču NKP
dodaja nove dimenzije pomena dostopnosti – uveljavljajo se muzeolo-
ške funkcije, kot so interpretacija, komunikacija, popularizacija. Ti izra-
zi so tipični za muzejski diskurz (ko gre za dostopnost muzejev). Dosto-
pnost se ne omejuje na invalide in druge ranljive družbene skupine, če-
