Page 136 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 136
rajka bračun sova ■ umetnina – ljubezen na prvi pogled?
cijskim pomenom dediščine za državo in lokalne skupnosti. Javna ko-
rist varstva dediščine obsega: identificiranje dediščine, njenih vrednot
in vrednosti, njeno dokumentiranje, preučevanje in interpretiranje;
ohranitev dediščine in preprečevanje škodljivih vplivov nanjo; omo-
gočanje dostopa do dediščine ali informacij o njej vsakomur, še pose-
bej mladim, starejšim in invalidom; predstavljanje dediščine javnosti in
razvijanje zavesti o njenih vrednotah; vključevanje vedenja o dediščini
v vzgojo, izobraževanje in usposabljanje; celostno ohranjanje dedišči-
ne; spodbujanje kulturne raznolikosti s spoštovanjem različnosti dedi-
ščine in njenih interpretacij ter sodelovanje javnosti v zadevah varstva.
(Str. 60.)
Zagotavljanje dostopnosti pomeni predvsem projekte »promoci-
je«, »interpretacije«, »popularizacije« in »prezentacije«, kar izbolj-
šuje »komunikacijski potencial kulturne dediščine«. Ta se navezuje na
identiteto, vrednote, različnost, vključevanje: »Interpretacija in prezen-
tacija kulturne dediščine sta izjemno pomembni za razvoj naše kulturne
identitete, ohranjanje kulturne raznolikosti, vključevanja posameznikov
in skupnosti v procese ohranjanja in za popularizcijo dediščinskih vre-
dnot, ki se dotikajo različnih vidikov družbenega življenja.« (Str. 69.)
Dostopnost ne pomeni samo fizičnega dostopa, temveč vse bolj tudi in-
terpretacijo (čeprav to, da že sama razstava s spremnimi besedili in pre-
davanja pomenijo interpretiranje, ni najbolj jasno): »Poleg zagotavlja-
nja fizičnega dostopa, tematskih razstav in predavanj je treba obvezno
zagotoviti dostopnost do dediščine in podatkov o njej v digitalni obli-
ki, z drugimi interpretacijskimi sredstvi in v tiskanih medijih.« (Str.
70.) Dostopnost pomeni posebno skrb za nekatere skupine obiskovalcev,
vendar gre za več kot to: »Pri zagotavljanju čim večje dostopnosti nepre-
mične in premične ter žive kulturne dediščine za različne ciljne skupine
je treba upoštevati najširši krog javnosti, s poudarkom na skupinah s po-
sebnimi potrebami (mladi, starejši, gibalno in senzorno ovirani, tuji obi-
skovalci ...).« (Str. 70.)
V diskurz o dostopnosti spadata tudi vzdrževanje in razvijanje regi-
stra kulturne dediščine (zbirke podatkov o kulturni dediščini) ter vklju-
čevanje dediščine v vzgojno-izobraževalni sistem. Drugo, t. i. kultur-
no-umetnostna vzgoja, je v osnutku novega NPK eno od štirih podro-
čij kulturne politike, ki prečkajo vsa polja kulture, torej tudi »likovno
umetnost« in »kulturno dediščino«. Na tem mestu se diskurz o do-
stopnosti prelevi v šolski diskurz – diskurz o vzgoji in izobraževanju.
Pod vplivom evropskih in mednarodnih politik (Unesco) v javni inte-
cijskim pomenom dediščine za državo in lokalne skupnosti. Javna ko-
rist varstva dediščine obsega: identificiranje dediščine, njenih vrednot
in vrednosti, njeno dokumentiranje, preučevanje in interpretiranje;
ohranitev dediščine in preprečevanje škodljivih vplivov nanjo; omo-
gočanje dostopa do dediščine ali informacij o njej vsakomur, še pose-
bej mladim, starejšim in invalidom; predstavljanje dediščine javnosti in
razvijanje zavesti o njenih vrednotah; vključevanje vedenja o dediščini
v vzgojo, izobraževanje in usposabljanje; celostno ohranjanje dedišči-
ne; spodbujanje kulturne raznolikosti s spoštovanjem različnosti dedi-
ščine in njenih interpretacij ter sodelovanje javnosti v zadevah varstva.
(Str. 60.)
Zagotavljanje dostopnosti pomeni predvsem projekte »promoci-
je«, »interpretacije«, »popularizacije« in »prezentacije«, kar izbolj-
šuje »komunikacijski potencial kulturne dediščine«. Ta se navezuje na
identiteto, vrednote, različnost, vključevanje: »Interpretacija in prezen-
tacija kulturne dediščine sta izjemno pomembni za razvoj naše kulturne
identitete, ohranjanje kulturne raznolikosti, vključevanja posameznikov
in skupnosti v procese ohranjanja in za popularizcijo dediščinskih vre-
dnot, ki se dotikajo različnih vidikov družbenega življenja.« (Str. 69.)
Dostopnost ne pomeni samo fizičnega dostopa, temveč vse bolj tudi in-
terpretacijo (čeprav to, da že sama razstava s spremnimi besedili in pre-
davanja pomenijo interpretiranje, ni najbolj jasno): »Poleg zagotavlja-
nja fizičnega dostopa, tematskih razstav in predavanj je treba obvezno
zagotoviti dostopnost do dediščine in podatkov o njej v digitalni obli-
ki, z drugimi interpretacijskimi sredstvi in v tiskanih medijih.« (Str.
70.) Dostopnost pomeni posebno skrb za nekatere skupine obiskovalcev,
vendar gre za več kot to: »Pri zagotavljanju čim večje dostopnosti nepre-
mične in premične ter žive kulturne dediščine za različne ciljne skupine
je treba upoštevati najširši krog javnosti, s poudarkom na skupinah s po-
sebnimi potrebami (mladi, starejši, gibalno in senzorno ovirani, tuji obi-
skovalci ...).« (Str. 70.)
V diskurz o dostopnosti spadata tudi vzdrževanje in razvijanje regi-
stra kulturne dediščine (zbirke podatkov o kulturni dediščini) ter vklju-
čevanje dediščine v vzgojno-izobraževalni sistem. Drugo, t. i. kultur-
no-umetnostna vzgoja, je v osnutku novega NPK eno od štirih podro-
čij kulturne politike, ki prečkajo vsa polja kulture, torej tudi »likovno
umetnost« in »kulturno dediščino«. Na tem mestu se diskurz o do-
stopnosti prelevi v šolski diskurz – diskurz o vzgoji in izobraževanju.
Pod vplivom evropskih in mednarodnih politik (Unesco) v javni inte-
