Page 141 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 141
rezultati raziskave 141
ozirom na izbor in zgodovinjenje zanima odnos med Moderno galerijo
in (takrat še nastajajočim) Muzejem sodobne umetnosti na Metelkovi.
Pogosteje se osredotočijo na avtorstvo razstave. Menaše ne ve, »kdo
je odgovoren za kateri del postavitve«, in v vlogo protagonista postavi
kar Moderno galerijo (v vsakem odstavku), na primer: »Moderna galeri-
ja se je naučila, kako je treba predstaviti video /.../«; »/.../ Moderna gale-
rija svoje usmeritve ne misli spremeniti /.../«. Nekaterim kritikom se zdi
pomembno izpostaviti konkretna imena: »Moderna galerija se je odpr-
la februarja 2010, od julija letos pa je na ogled stalna postavitev, ki so jo
z ekipo kustosov pripravljali vabljeni zunanji sodelavci Miklavž Komelj,
Sergej Kapus, Breda Škrjanec in Beti Žerovc« (Grafenauer). In: »Izvir-
ni ambient sta leta 1927 s svojimi rokami oblikovala Avgust Černigoj in
Eduard Stepančič, zdajšnjega sta izvedla Miha Turšič in Dragan Živadi-
nov ob pomoči Piera Conestaba in vrste zunanjih in notranjih strokov-
nih sodelavcev Moderne galerije« (Krečič). In še: »Druga pomembna in
zanimiva zgodba je tista o naši partizanski umetnosti, ki se je v postavi-
tvi očitno znašla po zaslugi Miklavža Komelja, njenega zagnanega pro-
motorja« (Štefanec). Gre za omenjanje tudi drugih avtorjev v stroki in
splošno poudarjanje avtorstva, na primer: »Obdobje 1980–2010 je tre-
ba povsem drugače zastaviti (tudi Tomaž Brejc), kot ga je dosledno spre-
mljal in vrednotil v Obalnih galerijah Andrej Medved s samostojnimi
razstavami in antološko publikacijo« (Bassin). Brejc govori o »direktor-
jih, »kustosih« in »zunanjih sodelavcih« in imen posebej ne izposta-
vlja, Vignjević pa enkrat v vlogo protagonista postavi institucijo – Mo-
derno galerijo.
Le en avtor se v svoji kritiki dotakne obiskanosti razstave (pa še to
samo v enem segmentu, in sicer pri partizanski umetnosti): »Gotovo je
[partizanska umetnost] posebnost v evropskem merilu in kot takšna ni
pomembna le pri formiranju naše samopodobe, ampak je zanimiva tudi
za tuje obiskovalce, ki so pomemben segment publike Moderne galeri-
je« (Štefanec).
In le en avtor v diskurz vključi interpretacijo umetnin, čeprav ne z
ozirom na potrebo oziroma na, če uporabim kar avtorjev izraz, »pravi-
co« obiskovalca, temveč z ozirom na »pravico umetnine«: »Toda kje je
katalog, kje so vodiči po dvoranah? Vsaka umetnina zahteva svojo po-
zornost in razlago – in jo tudi mora dobiti. Ponavljam: ne le ljudje, tudi
umetnine imajo svoje »pravice« in še nikoli ni kakšna stalna postavi-
tev tako potrebovala takojšnje pojasnilo, razlago, napotila« (Brejc). Av-
tor edini uporabi izraz »vodstvo po razstavi« v kontekstu komunika-
ozirom na izbor in zgodovinjenje zanima odnos med Moderno galerijo
in (takrat še nastajajočim) Muzejem sodobne umetnosti na Metelkovi.
Pogosteje se osredotočijo na avtorstvo razstave. Menaše ne ve, »kdo
je odgovoren za kateri del postavitve«, in v vlogo protagonista postavi
kar Moderno galerijo (v vsakem odstavku), na primer: »Moderna galeri-
ja se je naučila, kako je treba predstaviti video /.../«; »/.../ Moderna gale-
rija svoje usmeritve ne misli spremeniti /.../«. Nekaterim kritikom se zdi
pomembno izpostaviti konkretna imena: »Moderna galerija se je odpr-
la februarja 2010, od julija letos pa je na ogled stalna postavitev, ki so jo
z ekipo kustosov pripravljali vabljeni zunanji sodelavci Miklavž Komelj,
Sergej Kapus, Breda Škrjanec in Beti Žerovc« (Grafenauer). In: »Izvir-
ni ambient sta leta 1927 s svojimi rokami oblikovala Avgust Černigoj in
Eduard Stepančič, zdajšnjega sta izvedla Miha Turšič in Dragan Živadi-
nov ob pomoči Piera Conestaba in vrste zunanjih in notranjih strokov-
nih sodelavcev Moderne galerije« (Krečič). In še: »Druga pomembna in
zanimiva zgodba je tista o naši partizanski umetnosti, ki se je v postavi-
tvi očitno znašla po zaslugi Miklavža Komelja, njenega zagnanega pro-
motorja« (Štefanec). Gre za omenjanje tudi drugih avtorjev v stroki in
splošno poudarjanje avtorstva, na primer: »Obdobje 1980–2010 je tre-
ba povsem drugače zastaviti (tudi Tomaž Brejc), kot ga je dosledno spre-
mljal in vrednotil v Obalnih galerijah Andrej Medved s samostojnimi
razstavami in antološko publikacijo« (Bassin). Brejc govori o »direktor-
jih, »kustosih« in »zunanjih sodelavcih« in imen posebej ne izposta-
vlja, Vignjević pa enkrat v vlogo protagonista postavi institucijo – Mo-
derno galerijo.
Le en avtor se v svoji kritiki dotakne obiskanosti razstave (pa še to
samo v enem segmentu, in sicer pri partizanski umetnosti): »Gotovo je
[partizanska umetnost] posebnost v evropskem merilu in kot takšna ni
pomembna le pri formiranju naše samopodobe, ampak je zanimiva tudi
za tuje obiskovalce, ki so pomemben segment publike Moderne galeri-
je« (Štefanec).
In le en avtor v diskurz vključi interpretacijo umetnin, čeprav ne z
ozirom na potrebo oziroma na, če uporabim kar avtorjev izraz, »pravi-
co« obiskovalca, temveč z ozirom na »pravico umetnine«: »Toda kje je
katalog, kje so vodiči po dvoranah? Vsaka umetnina zahteva svojo po-
zornost in razlago – in jo tudi mora dobiti. Ponavljam: ne le ljudje, tudi
umetnine imajo svoje »pravice« in še nikoli ni kakšna stalna postavi-
tev tako potrebovala takojšnje pojasnilo, razlago, napotila« (Brejc). Av-
tor edini uporabi izraz »vodstvo po razstavi« v kontekstu komunika-
