Page 132 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 132
rajka bračun sova ■ umetnina – ljubezen na prvi pogled?
Kulturna dediščina je eden najpomembnejših temeljev naše istovetno-
sti, zato sta varovanje, obnova kulturne dediščine in sporočanje njenih
vsebin javnosti izjemnega pomena za naš razvoj in ustvarjalnost, ki se
navdihuje v dediščini. V javni interes na področju varstva kulturne dedi-
ščine sodijo: identificiranje dediščine, njenih vrednot in vrednosti, nje-
no dokumentiranje, preučevanje in interpretiranje; hramba dediščine
in preprečevanje škodljivih vplivov nanjo; omogočanje dostopa do de-
diščine ali do informacij o njej vsakomur, zlasti mladim, starejšim in in-
validom; predstavljanje dediščine javnosti in razvijanje zavesti o njenih
vrednotah; vključevanje vedenja o dediščini v vzgojo, izobraževanje in
usposabljanje; celostno ohranjanje dediščine; spodbujanje kulturne ra-
znolikosti s spoštovanjem različnosti dediščine in njenih interpretacij
ter sodelovanje javnosti v zadevah varstva in obnove /.../ (Str. 43–44.)
Dostopnost se povezuje s kulturno vzgojo, prilagoditvami za inva-
lide, ki se jim tokrat pridružijo še druge t. i. ranljive skupine (starejši),
kulturno industrijo in, kot se bo izkazalo v nadaljevanju, mestoma tudi
mednarodno promocijo. Najšibkejši je gospodarski diskurz, saj je nalo-
ga muzejev, da »opozarjajo, da se v kulturni dediščini odkriva posebna
ekonomska vrednost in ustvarjajo pogoji za nova delovna mesta«, ne pa,
da v kulturni dediščini odkrivajo ekonomsko vrednost in ustvarjajo de-
lovna mesta. Najmočnejši diskurz se nanaša na vzgojni vidik: posredova-
nje znanja, oblikovanje vrednot, razvijanje pozitivnega odnosa do kultu-
re in spomeniškega varstva sploh. Tako se od muzejev pričakuje, da po-
stanejo »nepogrešljiva vez med raziskovalnimi, izobraževalnimi in dru-
gimi kulturnimi ustanovami in javnostjo«, »nosilci in nepogrešljivi ge-
neratorji pozitivnega odnosa javnosti do kulture« in da »s svojimi pred-
meti razširjajo aktualna družbena sporočila, s katerimi pomagajo prepo-
znavati vrednote, posredovati modrost, odkrivati stara znanja in tehno-
logije« (str. 44).
Pri kulturni dediščini gre za koncept »varstva« oziroma »ohranja-
nja« kulturne dediščine, ki vključuje premično in nepremično dedišči-
no. Pri obeh se poudarja materialno varstvo (prostorski pogoji, preno-
ve, obnove, muzejske novogradnje, znanstvene in tehnološke raziskave
itn.) in javno dostopnost (ne samo v fizičnem smislu, saj gre za »razsta-
ve«, »oživljanje kulturnih spomenikov«, »revitalizacije«, »zagotavlja-
nje podatkov o dediščini« itn.), pri čemer je diskurz o dostopnosti izra-
zitejši pri premični kulturni dediščini:
Vedno znova si je treba prizadevati tudi za izboljšanje dostopnosti do
muzejskih zbirk in informacij v zvezi s predmeti premične kulturne de-
Kulturna dediščina je eden najpomembnejših temeljev naše istovetno-
sti, zato sta varovanje, obnova kulturne dediščine in sporočanje njenih
vsebin javnosti izjemnega pomena za naš razvoj in ustvarjalnost, ki se
navdihuje v dediščini. V javni interes na področju varstva kulturne dedi-
ščine sodijo: identificiranje dediščine, njenih vrednot in vrednosti, nje-
no dokumentiranje, preučevanje in interpretiranje; hramba dediščine
in preprečevanje škodljivih vplivov nanjo; omogočanje dostopa do de-
diščine ali do informacij o njej vsakomur, zlasti mladim, starejšim in in-
validom; predstavljanje dediščine javnosti in razvijanje zavesti o njenih
vrednotah; vključevanje vedenja o dediščini v vzgojo, izobraževanje in
usposabljanje; celostno ohranjanje dediščine; spodbujanje kulturne ra-
znolikosti s spoštovanjem različnosti dediščine in njenih interpretacij
ter sodelovanje javnosti v zadevah varstva in obnove /.../ (Str. 43–44.)
Dostopnost se povezuje s kulturno vzgojo, prilagoditvami za inva-
lide, ki se jim tokrat pridružijo še druge t. i. ranljive skupine (starejši),
kulturno industrijo in, kot se bo izkazalo v nadaljevanju, mestoma tudi
mednarodno promocijo. Najšibkejši je gospodarski diskurz, saj je nalo-
ga muzejev, da »opozarjajo, da se v kulturni dediščini odkriva posebna
ekonomska vrednost in ustvarjajo pogoji za nova delovna mesta«, ne pa,
da v kulturni dediščini odkrivajo ekonomsko vrednost in ustvarjajo de-
lovna mesta. Najmočnejši diskurz se nanaša na vzgojni vidik: posredova-
nje znanja, oblikovanje vrednot, razvijanje pozitivnega odnosa do kultu-
re in spomeniškega varstva sploh. Tako se od muzejev pričakuje, da po-
stanejo »nepogrešljiva vez med raziskovalnimi, izobraževalnimi in dru-
gimi kulturnimi ustanovami in javnostjo«, »nosilci in nepogrešljivi ge-
neratorji pozitivnega odnosa javnosti do kulture« in da »s svojimi pred-
meti razširjajo aktualna družbena sporočila, s katerimi pomagajo prepo-
znavati vrednote, posredovati modrost, odkrivati stara znanja in tehno-
logije« (str. 44).
Pri kulturni dediščini gre za koncept »varstva« oziroma »ohranja-
nja« kulturne dediščine, ki vključuje premično in nepremično dedišči-
no. Pri obeh se poudarja materialno varstvo (prostorski pogoji, preno-
ve, obnove, muzejske novogradnje, znanstvene in tehnološke raziskave
itn.) in javno dostopnost (ne samo v fizičnem smislu, saj gre za »razsta-
ve«, »oživljanje kulturnih spomenikov«, »revitalizacije«, »zagotavlja-
nje podatkov o dediščini« itn.), pri čemer je diskurz o dostopnosti izra-
zitejši pri premični kulturni dediščini:
Vedno znova si je treba prizadevati tudi za izboljšanje dostopnosti do
muzejskih zbirk in informacij v zvezi s predmeti premične kulturne de-
