Page 139 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 139
rezultati raziskave 139
Najpogosteje obravnavana in za avtorje kritik torej najbolj zanimiva
tema je izbor umetnin oziroma izbor avtorjev – kaj se na razstavi vidi in
kaj ne, pa bi se po njihovem strokovnem mnenju moralo. Ker gre za zgo-
dovinski pregled umetnosti, se diskurz osredotoča na t. i. zgodovinjenje
(prim. Badovinac, 2010) – za kakšno zgodbo slovenske moderne ume-
tnosti gre. Avtorji so bodisi pozitivno bodisi negativno kritični do »iz-
bora umetnin«, »izbora del«, »izbora avtorjev«, »izbora tehnik, slo-
gov in zvrsti moderne umetnosti«, »zastopanosti avtorjev« in podob-
no. Govorijo o »manku stalne zbirke«, »luknjah v zgodovini«, »vr-
zelih« v postavitvi, »umanjkanju« določenega korpusa, »pozornosti«,
ki je premalo ali preveč namenjena določeni umetnosti, umetninah ali
umetnikih, ki jih »pogrešajo«, katera umetnost ali umetnik se je na raz-
stavi »znašel«, kateri »izgubil«, kaj je »vključeno« in kaj ni in podob-
no. Govorijo tudi o tem, kaj kam »ne sodi« in kaj bi lahko bilo drugače.
Nekaj primerov: »Še preden je bilo novo postavitev sploh mogoče videti,
ni bilo dvoma, da se bo začela z impresionisti /.../ in zaključila z NSK«
(Menaše). »Ob grafiki se res vprašam: kaj je sploh ostalo od ljubljanske
grafične šole? Več Marjana Pogačnika!« (Brejc). »Med ekspresivnimi fi-
guralikami naj bi dobila mesto vsaj še Jesih in Novinc« (Bassin). Avtor-
ji izbor del ocenjujejo z vidika umetnostne zgodovine, ne pa muzeologi-
je (čeprav je to povezano) – se pravi lastništva zbirke.
Tudi pot ogleda oziroma poti ogleda sta povezani z izborom ume-
tnin in zaporedjem obdobij, čeprav to eksplicitno komentira samo en av-
tor, ki v tem kontekstu tudi edini uporabi za muzejski diskurz značil-
nejši izraz »obiskovalec« (Menaše). Poleg njega še en avtor uporabi iz-
raz »obiskovalec« (Štefanec), dva uporabita izraz »gledalec« (Vignje-
vić, Grafenauer), trije pa nobenega od teh.
Pretežno z izborom je povezan tudi izraz »predstavitev«: »Predsta-
viti vse najpomembnejše protagoniste in gibanja znotraj tega razcveta in
pogosto tudi izjemno kakovostnega razvoja vsekakor ni enostavno, ven-
dar je Moderna galerija tokrat svoje poslanstvo uspešno uresničila« (Vi-
gnjević). In: »Moderna galerija preprosto ne premore del, s katerimi bi
izjemne in prvovrstne [slovenske likovne ustvarjalce] lahko predstavila
vsaj približno spodobno. /.../ Verjetno lahko domnevam, da je Moder-
na galerija impresioniste hotela predstaviti z najboljšimi deli iz svoje zbir-
ke /.../« (Menaše). In še: »Toda potem se izkaže pomen tki. druge linije
(termin Ješe Denegrija) v slovenski umetnosti: zdaj prvič z vso močjo za-
sije evropska avantgarda z enkratno rekonstrukcijo tržaškega konstruk-
tivističnega ambienta, potem partizanska umetnost, ki je tudi v evrop-
Najpogosteje obravnavana in za avtorje kritik torej najbolj zanimiva
tema je izbor umetnin oziroma izbor avtorjev – kaj se na razstavi vidi in
kaj ne, pa bi se po njihovem strokovnem mnenju moralo. Ker gre za zgo-
dovinski pregled umetnosti, se diskurz osredotoča na t. i. zgodovinjenje
(prim. Badovinac, 2010) – za kakšno zgodbo slovenske moderne ume-
tnosti gre. Avtorji so bodisi pozitivno bodisi negativno kritični do »iz-
bora umetnin«, »izbora del«, »izbora avtorjev«, »izbora tehnik, slo-
gov in zvrsti moderne umetnosti«, »zastopanosti avtorjev« in podob-
no. Govorijo o »manku stalne zbirke«, »luknjah v zgodovini«, »vr-
zelih« v postavitvi, »umanjkanju« določenega korpusa, »pozornosti«,
ki je premalo ali preveč namenjena določeni umetnosti, umetninah ali
umetnikih, ki jih »pogrešajo«, katera umetnost ali umetnik se je na raz-
stavi »znašel«, kateri »izgubil«, kaj je »vključeno« in kaj ni in podob-
no. Govorijo tudi o tem, kaj kam »ne sodi« in kaj bi lahko bilo drugače.
Nekaj primerov: »Še preden je bilo novo postavitev sploh mogoče videti,
ni bilo dvoma, da se bo začela z impresionisti /.../ in zaključila z NSK«
(Menaše). »Ob grafiki se res vprašam: kaj je sploh ostalo od ljubljanske
grafične šole? Več Marjana Pogačnika!« (Brejc). »Med ekspresivnimi fi-
guralikami naj bi dobila mesto vsaj še Jesih in Novinc« (Bassin). Avtor-
ji izbor del ocenjujejo z vidika umetnostne zgodovine, ne pa muzeologi-
je (čeprav je to povezano) – se pravi lastništva zbirke.
Tudi pot ogleda oziroma poti ogleda sta povezani z izborom ume-
tnin in zaporedjem obdobij, čeprav to eksplicitno komentira samo en av-
tor, ki v tem kontekstu tudi edini uporabi za muzejski diskurz značil-
nejši izraz »obiskovalec« (Menaše). Poleg njega še en avtor uporabi iz-
raz »obiskovalec« (Štefanec), dva uporabita izraz »gledalec« (Vignje-
vić, Grafenauer), trije pa nobenega od teh.
Pretežno z izborom je povezan tudi izraz »predstavitev«: »Predsta-
viti vse najpomembnejše protagoniste in gibanja znotraj tega razcveta in
pogosto tudi izjemno kakovostnega razvoja vsekakor ni enostavno, ven-
dar je Moderna galerija tokrat svoje poslanstvo uspešno uresničila« (Vi-
gnjević). In: »Moderna galerija preprosto ne premore del, s katerimi bi
izjemne in prvovrstne [slovenske likovne ustvarjalce] lahko predstavila
vsaj približno spodobno. /.../ Verjetno lahko domnevam, da je Moder-
na galerija impresioniste hotela predstaviti z najboljšimi deli iz svoje zbir-
ke /.../« (Menaše). In še: »Toda potem se izkaže pomen tki. druge linije
(termin Ješe Denegrija) v slovenski umetnosti: zdaj prvič z vso močjo za-
sije evropska avantgarda z enkratno rekonstrukcijo tržaškega konstruk-
tivističnega ambienta, potem partizanska umetnost, ki je tudi v evrop-
